Služenje pesotov, hudo dobra kuharija in brisanje solz ob petju mehiških balad

Pošiljam vam en mehiški, sončkast in morski pozdrav iz prelepe Ensenade! Kot sem obljubila, poročam o svojem življenju v tem prelepem mestecu na severu mehiškega polotoka Baja California, kjer preživljam dneve v popotniškem hostlu in pridno služim mehiške pesote. Za mano so že trije delovni dnevi v hostlu in počutim se naravnost odlično. Kot, da sem bila ustvarjena za življenje tu! Povsod po svetu se počutim domače ampak tole tukaj pa je povsem nekaj drugega. Mi paraiso terrenal <3

Zjutraj se prebudim nekaj pred osmo in se iz svoje sobe odpravim na delovno mesto. Kako priročno! Najprej pozajtrkujem in poklepetam ter spijem kavico z mojimi backpackerji oz. z gosti v hostlu. Čebljamo o moji najljubši temi – potovanjih! Zajtrk se navadno zavleče tja do 11h, nato pa se vsi nekako porazgubijo, jaz pa se lotim čiščenja in preoblačenja postelj. Vmes pa poteka sprejemanje gostov na recepciji, zazvoni kakšen telefon sem in tja, kjer se silno mučim, da poskušam razumeti vse španske besede, ki so za nameček okrašene z mehiškim naglasom. Nato pa je ponavadi za čas kosila zopet živo in zabavno, kjer skupaj ustvarjamo razne poslastice. Ob 2h pa se moje delo konca. Z mojimi popotniki se lotimo kuhanja slastnega kosila ali pa se z njimi odpravim na izlet ali sprehod do obale. Mislim, da bolj zabavne službe se nisem imela. Niti ne jemljem to kot službo ampak se počutim kot da sem sama popotnik in se pač družim z ostalimi backpackerji. Kar v bistvu sem…popotnica in sem ob enem čisto slučajno tudi zaposlena tu. 

Ne vem niti kako naj opišem moje stanje sedaj. Resnično prijetno okolje, obkrožena sem z “mojimi” ljudmi; na eni strani z backpackerji, s katerimi smo si popolnoma enaki, na drugi strani pa z Mehičani, katerih kultura mi je tako zelo, zelo blizu. O hrani sploh ne bi zgubljala besed, saj me na vsakem koraku presenetijo z novimi okusi. Da pa se jo poplakne s tequilo ali margarito pa še toliko boljše!! Zvečer pa ponavadi odidemo na karaoke prepevat mehiške balade, kjer sem cela zvezda in gostje sploh ne morejo doumeti, da nisem Mehičanka. Ko jim pojasnim, da mehiške telenovele gledam že od 10-ga leta in sem vsako balado zapela že ničkolikokrat v svoji domači sobi, pa se mi nasmejejo na ves glas. Po karaokah se odpravimo na ples, kjer nam takte narekujejo kdo drug, kot pa pravi domači mariachiji! Domačini pa te zavihtijo pod plesišču tako silovito, da resnično upaš, da se uspeš iz plesa vrniti v enem kosu! Kako bom lahko tu "doma" v Mehiki le 2 meseca? No puedo creer!

Fantje so se ravno vrnili iz nakupovanja, tako da gremo sedaj pripravit eno slastno lazanjo, čisto na mehiški način.

karaoke in koktajli

Moj dom v Mehiki

No, pa kuhajmo!

Buen provecho!!:))

Hipiji v Raglanu, jaz pa s kravami na podeželju

Smeh! To je edino kar lahko opiše mojo trenutno situacijo tukaj! Kako rada imam svoje avanture in vse te nove stvari, katerih nikoli ne bi pričakovala! Moj odhod s Pauanuija je bil s torka prestavljen na sredo! V torek nas je namreč zopet poplavilo, mesto je bilo odrezano od sveta in moj avtobus je bil odpovedan! Lahko sem zgolj čakala na novico, kdaj se bo deževje in s tem tudi poplave končale. Na avtobus mi je uspelo priti naslednji dan in sem bila tako končno na poti v Raglan! V Raglanu me je pričakal Phillip in me nemudoma odpeljal v 20 minut oddaljeno Te Mato, kjer živi z družino na manjši kmetiji! Takoj, ko sem se usedla v avto in zavohala ne samo že pokajeno, temveč tudi svežo travo in nato zagledala vse tiste ogorke na tleh avtomobila, sem takoj vedela koliko je ura in kam me je tokrat pripeljala usoda.

Če bi radi vedeli kako izgledajo novodobni hipiji, morate definitivno priti v Raglan! Takoj je čutiti kar malce preveč sproščen utrip mesta po katerem se prebivalci prevažajo večinoma kar z "old school" kombiji, ki imajo na strehi surferske deske, na tleh pa obilic jointov. Mislim, da ga ni junaka tu v Raglanu, ki ne bi kadil trave! Pa niti ni tu tak baw waw kot pri nas doma. Je nek obred, kot na primer pri nas, ko se usedemo in spijemo kozarec piva ali kave. Dan se začne s kajenjem in konca s kajenjem. Tako to je...vmes pa surfanje na valovih raglanskih plaž ali pa kajtanje;)) Včasih se resnično tu počutim kot v seriji That's 70s show.

Phillip in Emily sta super človeka, a na čase preveč sproščena in brezskrbna! Čeprav sila lepo skrbita za svoja dva fanta, je njuno življenje popolno nasprotje kar sem bila vajena v Pauanuiju. Nered, neorganiziranost ter higiena podobna tisti v Aziji. Je bil kar manjši šok priti iz mesta kot je v Pauanui v tak kaos kot je Raglan! Jemljem to kot dobre predpriprave na moje pohajkovanje po Aziji! Ampak je pa prav zabavno, zares! Zjutraj vstanem in nahranim prašičke ter piščančke, poberem jajčka ter nahranim še zajčke! Nato s Phillipom odpeljeva otroke v šolo in obiščeva vse njegove prijatelje.Popoldne se zabavam z otrokoma, Harry-jem in Jackom, pomagam Phillipu premakniti krave na svežo travo, postavljam električno ograjo in zopet nahranim vse živali. Zvečer pomagam Emily pri večerji in dam Harryja ter Jacka spat.

Tu v Raglanu sem pravzaprav preko organizacije Helpx, kjer za brezplačno prenočišče in hrano, delaš cca. 4-6 ur na dan. Vem, da delam več kot 4 ure na dan, ampak nikoli nisem hotela, da bi zgolj delala tiste 4 ure nato pa šla po svoje, ampak sem tu, ker želim okusiti njihov vsak dan in delati to kar počnejo oni! Ne vem sicer ali mi je sploh všeč njihov način življenja, je pa absolutno zabaven! In pa sproščen. Kar sem definitivno potrebovala po kar malce zategnjenem Pauanuiju. Kakorkoli, všeč mi je tukaj, a sem vesela, da ostanem samo 6 dni! Ne glede na vse, komaj čakam Sumatro in preostanejo mi samo se 4 noči, dokler se ne usedem na avion za Jakarto! In preostanejo mi se zadnji trije dnevi na Aotearoi! Pa jih naredimo NEPOZABNE!!!

Mayita