Grobovi in razhajkani ostanki socializma

Pohajkovanje po armenskih motorističnih poteh se silno zapleta. Že res, da so pogledi na naravo izjemni, puščavski pridih na eni, jesenske barve listja na drugi strani, samo dodajo magičnosti pokrajine, a midva bi več. Od daleč opazujeva vasice in se podava na pot proti njim. Dobrih namenov, polna vprašanj ter upanja, da spoznava zanimive, drugačne ljudi in nabereva nove zgodbe v popotniško beležnico. Se naučiva kaj novega o življenju in spoznava Njih. Jah, če le srečava kakšno posebno armensko dušo, nama ta, sicer pripravljena na kak pogovor, takoj postavi pred dejstvo: "Ne govorita rusko?" In midva nazaj odvrneva v najini slovenski-hrvaški različici, da ne.

Vse kar opaziva so razhajkane socialistično razpadajoče mestne zgradbe, na drugi strani pa vasice, kjer so hiške silno ljubke, pred njimi pa gore sena, traktorji, živina in domači psi, ki sicer nakazujejo, da zagotovo kdo živi tam. A nikjer nikogar. Kot mesto duhov. "Kje so?", se sprašujeva. Po drugi strani pa se po celotni Armeniji razprostirajo zavidanja vredna pokopališča, do zadnje potankosti urejena, ob vsakem grobu opremljena celo s stoli in mizami. "Ni čudno, da so vasi prazne, če pa so vsi tukaj!! V živi in mrtvi obliki, namreč!" pripomni vedno šaljivi Zvone. In dozdeva se mi, da so Armenci še vedno zelo vezani na kruto preteklost, ki jo je zaznamoval genocid (l. 1915 je bilo pobitih od 1- 1,5mil ljudi), ki uradno nikoli ni bil priznan iz turške strani. Kot, da bi še vedno čakali na uradno priznanje in s tem dokončno tudi pridobili zadoščenje in mir v srcu.

Najina tura tako dobiva obliko in pomen v dolgih poteh in vožnjah v neznano, kjer sva se naučila, da ne pričakujeva ničesar več. Pozdraviva pastirje, počohava njihove pridne in delavne ovčarje, poslikava ovčke in krave, ter sva zopet nazaj na motorju. Na poti se ustaviva v domačih, malih lokalih, kjer se nekako zmeniva z mamami, kaj bi želela jesti. Prelepe ceste kar kličejo po čimveč prevoženih kilometrih in sprostitveni meditaciji, ko ob pogledih na kanjone, pobeljene tri tisočake in rdečo-rumenkast pogled v dolino ne zahtevava nič več kot to. In se prepuščava. "Veš Maja, večino popotnikov samo ždi po hostlih v Yerevanu, in se jim nič ne da, midva pa se vsaj trudiva. Raziskujeva. Greva med ljudi." mi še pripomni Zvone. . .

. . . in tako oddrviva naprej po fantastičnih asfaltnih poteh stepske Armenije. Kjer za nama že trobi policijska patrulja. Baje sva prehitra...ampak to je že druga zgodba.