Potem v življenju ne boš doživela ničesar več

kratek izsek iz 6. poglavja knjige Mayita - Esenca življenja na Poti. Potem v življenju ne boš doživela ničesar več.

(nadaljevanje po uvodu v poglavje) ...Kmalu po tem, ko sem zapustila Novo Zelandijo, sem življenje na oddaljeni Aotearoi zamenjala z življenjem in delom v Mehiki. Mehika je dežela, v katero sem se zaljubila že na prvem potovanju, ko sem z občudovanjem stopala po majevskih piramidah, posejanih po otoku Yucatan. Ves čas sem si zelo želela, da se tja vrnem in več časa posvetim druženju z Mehičani ter tako dobim še boljši vpogled v njihovo vsakdanje življenje.

V obmorskem mestu Ensenada na polotoku Baja California sem mehiško valuto pesos služila kot receptorka v popotniškem hostlu. Vsak dan sem tako spoznavala popotnike, polne popotniških izkušenj in si v zanimivih pogovorih z njimi nabrala zvrhan koš novih mnenj in unikatnih pogledov na svet. Večere smo si krajšali s kuhanjem in z ustvarjanjem mehiških večerij ter s karaokami, kjer smo v polnem baru prepevali pesmi iz mehiških limonad. Včasih je bilo petje tako pristno, da smo se počutili, kot da bi resnično živeli v eni izmed »telenovel«. V naš hostel je zašel tudi prijeten Izraelec, ki se mi je nemudoma prikupil s svojo prisrčnostjo, v pogovoru z njim pa sem nekako dobila epilog vsemu, o čemer sva nekaj mesecev nazaj razpravljala z Jakom. Ko sva z Izraelcem, naslonjena vsak na svoj pralni stroj, v pralnici čakala, da se operejo najine obleke, je pričel debatirati o ljubezni in o tem, kako ne bi smeli izgubiti niti enega dneva več, ampak bi preprosto morali začeti uživati v njej.

Menil je, da je ljubezen lahko resnično lepa, pa čeprav traja le dva meseca. Tipično moško, sem si mislila, nato pa sem ga sumničava vprašala: »Bi resnično pričel ljubezensko zvezo, čeprav bi vedel, da imaš čez dva meseca letalo, ki te bo odpeljalo na drug konec sveta?« »Definitivno bi!« mi je brez kančka dvoma odgovoril in mi v isti sapi začel pripovedovati, kako je na lastni koži to tudi izkusil. Ko je bil še doma v Izraelu, je spoznal zares super dekle, v katero se je nemudoma do ušes zaljubil, čeprav je vedel, da bo čez dva meseca vsaj za tri leta odšel na delo v Avstralijo.

Tudi dekle je vedelo, da bo kmalu napočil čas slovesa, a sta se vseeno skupaj odločila, da izkoristita tista dva podarjena meseca. Fant mirnega a razigranega značaja mi je razložil: »Maja, bil sem v 3-letni resni zvezi z dekletom, ampak tista zveza ni bila niti pol tako lepa kot ta dvomesečna. Tista triletna zveza je bila sicer v redu, a le dokler je nisva začela jemati za samoumevno in sva začela misliti, da bo trajala večno. Navadila sva se na to misel in na ta način sčasoma izgubila vso strast. Strast pa je tisti nepogrešljivi element, ki daje zvezi glavni pogon.« »V dvomesečni zvezi pa sva se oba z dekletom zavedala njene minljivosti. Vedela sva, da bo prišel čas, ko se bova morala posloviti in končati vse, kar sva si ustvarila. Ves tisti čas niti pomislila nisva na to, da se bova kmalu razšla, le uživala sva v sleherni minuti, ki sva jo imela na razpolago. In ja, na koncu sva se razšla, odšel sem v Avstralijo. Ampak, ali veš, kaj bo prva stvar, ki jo bom naredil, ko se zopet vrnem v Izrael? Poklical bom njo. In če bo prosta, bi bil spet rad z njo.« »Ja, no, kaj pa, če ne bo hotela?« sem izstrelila, še preden je uspel končati svoj stavek. »Potem pa vem, da sta nama bila usojena le tista dva meseca, v katerih sva si dala, kar sva si imela dati. Dva meseca, ki mi bosta za vedno ostala v najlepšem spominu.«

»Okej, ti pametnjakovič«, sem mu kar nekoliko jezna zabrusila, čeprav so mi postajale njegove besede vedno bolj všeč. »Kako pa se posloviš po dveh mesecih, ne da bi se ti zlomilo srce, če imaš to osebo tako zelo rad?« »Maja, to je pa življenje. Ves čas se poslavljaš od ljudi, saj ti to ja dobro veš, saj si popotnica. Kaj me sprašuješ neumne stvari? A sedaj si pa ne boš dovolila imeti ene lepe izkušnje, katerekoli, ne samo ljubezenske, samo zato, ker si ne želiš biti prizadeta? Ker te je strah? Ker se ne znaš posloviti? Ker se preveč navežeš na osebe? To je ŽIVLJENJE, to so lepi in žalostni trenutki. Vse te izkušnje te naredijo samo se močnejšo in modrejšo. Ne odpovej se jim samo zato, ker si imela v preteklosti že zlomljeno srce in si ga ne upaš več na široko odpreti. Če boš tako razmišljala, potem v življenju ne boš doživela ničesar več.«

Potem v življenju ne boš doživela ničesar več. Vau, to pa me je udarilo direktno v srce, ravno zato, ker je imel tako zelo prav. Kot da se ne bi nič zgodilo, je pobral oprane obleke iz pralnega stroja, mi pomežiknil in stopil do sušilnega stroja. Jaz pa sem obstala v poplavi raznoraznih občutkov, s porušeno predstavo o ljubezenski vezi na eni in z razrešitvijo preteklih čustvenih vzorcev na drugi strani. Vzorcev, ki sem se jih do tega pogovora tako močno oklepala. »Pridi, no, ti še kaj lepega povem!« mi zakliče na ves glas, ko vidi, da stojim tam kot lipov bog. Seveda sem se z največjim veseljem spustila v še en zanimiv in poučen pogovor.

Proslavljajte torej svojo ljubezen vsak dan in si kdaj pa kdaj privoščite tudi hranljivo slaščico, polno ljubezni. Tule je moj recept za puding, s katerim se lahko posladkate skupaj s svojim najdražjim ali najdražjo...(poglavje se nadaljuje na opise receptov in hranilnosti nekaterih živil v receptih)

Želite prebrati celotno knjigo življenjskih situacij, s katerimi se zagotovo lahko poistovetimo prav vsi?

naročila sprejemam na: novak.maja11@gmail.com

cena: 21,90€ (poštnino častim jaz)