Čajanka z Manco Košir in Andrejem Šifrerjem

Že kar nekaj časa sem se želela udeležiti torkovih večerov v konzorciju Mladinske knjige z imenitno Manco Košir, ki slovi kot največja promotorka branja v Sloveniji in navdušuje obilico naših rojakov k nakupu knjig, ki navdihnejo Mančino srce. Imela sem izjemno visoka pričakovanja o tem večeru, a nikakor nisem pričakovala tako intenzivno čustvene atmosfere, ki se je kmalu razlila v lahkotno sproščenost iz katere je naposled nastal večer poln iskreno izrečenih besed, srčnosti, sprejemanja, konstruktivnih debat in prečudovite glasbe izpod strun našega najbolj priznanega kantavtorja, Šifrerja. Večer, ki je bil, po besedah dame v leopardovih pajkicah in v živo rdeči obleki »namenjen razmisleku o središču ženske moči – srcu«.

 

Dve knjigi sta bili na tapeti ta večer. Prebiranje knjige, Žensko srce, avtorice Suzanne Stainbaum, je Manca opisala s čutnimi besedami: »ob branju te knjige sem tako plitko dihala, zato, da ne bi moje dihanje uničilo atmosfere, ki jo je naredila ta knjiga v prostoru«.

Obožujem rahločutne ljudi, ki knjigo in vso kreacijo, ki nam jo ponuja svet čutijo na neki nadzemeljski ravni. Subtilni. Nerazumljivi. A tako realni in ob enem popolnoma nevtralni. Debata se je, kot koraki na plesišču, zavihtela v morje besed in občutkov o razliki med moškim in ženskim srcem. Z nami je bila tudi priznana doktorica interne medicine Tatjana Zorko, ki je občinstvo, ki je štelo zagotovo okoli 50 ljudi, posvarila na preventivo ob skrbi za zdravje in pomenom zdravega srca za ženske in moške. »Ko odpremo srce, odpremo tudi naše žile.« Dotaknili smo se tem o zdravju, alternativni medicini in pravilnem sprejemanju in odpuščanju čustev. Medtem pa nas je v svet opojnih občutkov skozi glasbo popeljal Andrej Šifrer. 

Še preden nam je zapel pesem o Tadeji, nam je na moški, čuten način povedal zgodbo o njej. Tadeja je bila deklica, ki se je borila z boleznijo na srcu že od samega rojstva in vsi so kar nekako čakali, da se njeno življenje konča. Andrej jo je tisti čas veliko obiskoval v bolnišnici in se k njej namenil vsakokrat, ko se je vrnil s kakega potovanja. Tadeja je bila ob njegovem obisku v bolnišnico neizmerno vesela in mu ob tem velela: »Jest se zate tako zelo bojim!« »Zakaj?« jo je vprašal Andrej. »Ker si vedno na letalu ali v avtu in toliko potuješ, jaz pa vsak večer močno molim zate!« te besede so mu tako globoko segle te besede v srce, da je spisal lepo pesem, Tadeji v čast. »Še nikoli nihče ni toliko molil zame, kot ti, Tadeja« Tadeja je pri 11-h letih umrla, v pesmi pa se sprašuje, kdo bo sedaj tako goreče molil zanj.

Učeni ljudje, so rekli tvoje je srce

prešibko da preneslo bi napore te zemlje

zato ker ne vedo da moč srca je v tem

koliko lahko topline podari ljudem

Rekli so ljudje tvoje misli so drugje

v oblakih in globinah, da tja naj se ne gre

A ne vedo da ta ki potapljati se zna

jezditi oblake ta ni od tega sveta.

Rada sem v družbi ljudi, ki so toliko doživeli v življenju in nosijo s seboj popotniško malho polno malih modrosti, iz katere lahko črpamo tudi mi mladi. Človeka, ki živita sebe in ki sta v svojem ustvarjanju, ne samo našla ljubezen in poklic, temveč s tem navdihujeta tudi nas, ki smo po tej poti šele na lahno pričeli stopicati. O Manci še ne zmorem pisati, saj me preveva toliko čustev in spoštovanja do nje in njenega dela ter namena tu. Andrej pa je po koncu večera pristopil k meni, ko sem nervozno k svojem srcu stiskala svojega otroka, prvenec, Esenca življenja na poti. Kratka debata o potovanjih in o delu se je zaključila z listanjem knjige. Zamislil pa se je ob besedah poglavja o svobodi: »Tanka je meja med svobodo in odvisnostjo. Taiste stvari, ki nam v življenju predstavljajo osvoboditev in srečo, nas v istem trenutku priklenejo nase, nas ovijejo okoli prsta in zasvojijo. Kar naenkrat se zavemo, da ne moremo več brez njih, ravno zaradi tega, ker nas tako zelo osvobajajo, a obenem priklenejo nase in potegnejo v vrtinec odvisnosti. Smo potem sploh svobodni, če smo pravzaprav odvisni od te svobode? Vsak od nas hrepeni po nečem, kar nas bo osvobodilo našega primitivnega in živalskega, kar nas bo poslalo v astralo in dovolilo, da smo svoja resnična narava. Pa nas bo to resnično osvobodilo?« 

Hvala. Iz srca.

Mayita