Saturday, August 27, 2011

Služenje pesotov, hudo dobra kuharija in brisanje solz ob petju mehiških balad

Pošiljam vam en mehiški, sončkast in morski pozdrav iz prelepe Ensenade! Kot sem obljubila, poročam o svojem življenju v tem prelepem mestecu na severu mehiškega polotoka Baja California, kjer preživljam dneve v popotniškem hostlu in pridno služim mehiške pesote. Za mano so že trije delovni dnevi v hostlu in počutim se naravnost odlično. Kot, da sem bila ustvarjena za življenje tu! Povsod po svetu se počutim domače ampak tole tukaj pa je povsem nekaj drugega. Mi paraiso terrenal <3

Zjutraj se prebudim nekaj pred osmo in se iz svoje sobe odpravim na delovno mesto. Kako priročno! Najprej pozajtrkujem in poklepetam ter spijem kavico z mojimi backpackerji oz. z gosti v hostlu. Čebljamo o moji najljubši temi – potovanjih! Zajtrk se navadno zavleče tja do 11h, nato pa se vsi nekako porazgubijo, jaz pa se lotim čiščenja in preoblačenja postelj. Vmes pa poteka sprejemanje gostov na recepciji, zazvoni kakšen telefon sem in tja, kjer se silno mučim, da poskušam razumeti vse španske besede, ki so za nameček okrašene z mehiškim naglasom. Nato pa je ponavadi za čas kosila zopet živo in zabavno, kjer skupaj ustvarjamo razne poslastice. Ob 2h pa se moje delo konca. Z mojimi popotniki se lotimo kuhanja slastnega kosila ali pa se z njimi odpravim na izlet ali sprehod do obale. Mislim, da bolj zabavne službe se nisem imela. Niti ne jemljem to kot službo ampak se počutim kot da sem sama popotnik in se pač družim z ostalimi backpackerji. Kar v bistvu sem…popotnica in sem ob enem čisto slučajno tudi zaposlena tu. 

Ne vem niti kako naj opišem moje stanje sedaj. Resnično prijetno okolje, obkrožena sem z “mojimi” ljudmi; na eni strani z backpackerji, s katerimi smo si popolnoma enaki, na drugi strani pa z Mehičani, katerih kultura mi je tako zelo, zelo blizu. O hrani sploh ne bi zgubljala besed, saj me na vsakem koraku presenetijo z novimi okusi. Da pa se jo poplakne s tequilo ali margarito pa še toliko boljše!! Zvečer pa ponavadi odidemo na karaoke prepevat mehiške balade, kjer sem cela zvezda in gostje sploh ne morejo doumeti, da nisem Mehičanka. Ko jim pojasnim, da mehiške telenovele gledam že od 10-ga leta in sem vsako balado zapela že ničkolikokrat v svoji domači sobi, pa se mi nasmejejo na ves glas. Po karaokah se odpravimo na ples, kjer nam takte narekujejo kdo drug, kot pa pravi domači mariachiji! Domačini pa te zavihtijo pod plesišču tako silovito, da resnično upaš, da se uspeš iz plesa vrniti v enem kosu! Kako bom lahko tu "doma" v Mehiki le 2 meseca? No puedo creer!

Fantje so se ravno vrnili iz nakupovanja, tako da gremo sedaj pripravit eno slastno lazanjo, čisto na mehiški način.
karaoke in koktajli
Moj dom v Mehiki


No, pa kuhajmo!


Buen provecho!!:))