Minevajo prelepi dnevi v čudovitem Antibesu na Cote d'Azur. Živim v tako imenovanem "crew housu" in iščem delo na jahti. Kar pa me od vsega najbolj veseli je, da živim z resnično izjemnimi in veselimi ljudmi. Smejemo se, pogovarjamo o potovanjih, skupaj kaj slastnega za-kuhamo ter se spodbujamo pri iskanju službe in pisanju življenjepisev. Šele sedaj se z vsem svojim bitom zavedam, koliko mi to pomeni! Potovanja in srčni ljudje, ki jih imam priložnost objeti na svoji poti. Ko sem bila zaradi okrnjenega zdravja primorana ostati doma sem neizmerno pogrešala svoje življenje na poti. Ker to dela mene, mene! Sedaj sem tu in na poti svojim novim sanjam! Občutki, ki me oblivajo so neverjetni! Tokrat sem ponovno v situaciji (iskanje dela in deljenje CV-jev po barkah), ki me sili, da grem še bolj izven svoje cone sigurnosti in delam stvari ob katerih me najprej zaobjameta nesigurnost in strah, a ko to storim si zopet potrdim dejstvo, da sem premagala samo sebe. Izjemen občutek. Ki zahteva malce poguma in predvsem trezno glavo.
Niti ne morem opisati občutkov, ki bi se nekaterim zdeli nesmiselni in kar malce nerazumljivi. Kako lepo in sproščeno ter izpopolnjeno se počutiš v družbi popolnega tujca, ki v nekaj urah druženja in pogovora postane že kar tvoj prijatelj. V soboto sem prispela v srčiko jahtne industrije, Antibes in ob prihodu v hostel ob 22h zvečer že začela spoznavati izjemno zanimive ljudi. Takoj smo se ujeli in, ko sem se včeraj dopoldne sprehajala po mestu, mi je v misli šinila ideja, da bi poklicala svoje prijatelje, da gremo skupaj na kavo. Zares sem pozabila, da to niso moji "pravi" prijatelji in sploh nimam njihove telefonske številke v imeniku. Avtomatično sem mislila, da jih poznam že od zmeraj in jih lahko "tako kot vedno" pokličem za kavo ali kosilo. Ta občutek povezanosti in popolne odprtosti isti trenutek, ko nekoga spoznaš je neverjeten. Ne da se ga opisati. Tudi težje mi je to napraviti v Sloveniji. In zdi se mi, da ga lahko dobiš le, ko potuješ sam. Ko potuješ sam, si stran od družine in prijateljev in kar naenkrat moraš vso svojo ljubezen in naklonjenost posvetiti nekomu drugemu, ker je nimaš več komu razdajati. In ko spoznaš nekoga, ki prav tako potuje sam, ima on natanko iste občutke, zato se nemudoma ustvari neko lepo prijateljstvo, ki ga ne moreš pojasniti nekomu, ki kaj podobnega še ni doživel. Po praktično 24 urah imam že prijatelje, katerim zaupam svoje zgodbe, načrte in ambicije. Smešno, a po drugi strani osupljivo, kako se lahko odpreš nekomu, ki si ga šele spoznal. 
Večinoma na svoji poti živim v hostlih, tukaj izrecno v "crew housih", kar je nekako isti princip. Hostli so ena izmed najboljših stvari, ki se popotniku lahko zgodijo! Toliko izjemnih in istomislečih ljudi, ki skupaj na trenutke delujemo kot majhna družinica. Eno uro se pogovarjaš z avstralskim prijateljem o surfanju, naslednji dve uri padeš z nekom drugim v debato o latinski Ameriki, čez čas vsi skupaj pijemo pivo, vinček ali čajček. Moja cimra Urugvajka mi velikodušno postelje posteljo, moj angleški prijatelj mi iz brisače naredi rožico, naši čedni Južnoafričani nam pripravijo okusne "bolognese". Franco, lastnik me povabi na torto, ker ima rojstni dan in mi zraven zapakira se nekaj nasvetov pri iskanju službe na jahti. Objemi za lahko noč in široki nasmehi navsezgodaj zjutraj. Zajčki in psički na vrtu. Pozitivne vibracije, smeh in navdušenje na vsakem koncu mojega novega doma! Ljudje brez predsodkov, ljudje, ki želijo nekaj narediti iz sebe, ki imajo ambicije in izjemne poglede na svet! Ljudje, ki so, kljub svoji mladosti v svojem življenju že marsikaj doživeli in preživeli. Vedo, da je življenje prelepo in se ne ozirajo za problemi in ovirami, ki jih življenje zna prinesti. Učijo me, da če želiš dobiti željeno delo, je potrebna energija, zgodnje vstajanje, profesionalen pristop. Ne jamrajo, da ni služb ali, da nimajo denarja ali sreče. Preprosto gredo ven in nekaj naredijo za to. Ter na koncu to tudi dobijo! Ne jamrajo, ne širijo negativne energije, se večino dneva smejejo in šalijo. Preprosto gledajo samo na pozitivne stvari v življenu in te poleg tega marsikaj tudi naučijo. Odkrijejo ti nek nov način razmišljanja ali zgolj se en nov pogled na svet. Celotno življenje se učimo in rastemo. In ob spoznavanju novih ljudi je ta proces še hitrejši. Moji dnevi tu so zares fantasticni in ne bi bili, če me ne bi obkrožali oni...večinoma Južnoafričani. Priznam, nora sem na njih ;)
Dosti za danes, imam 101 opravek. Kupiti si moram francoski telefon, se oglasiti na agencijah na intervjujih in nato deliti svoje življenjepise po pomolih, spoznavati ljudi v jahtni industriji in predstaviti sebe v najboljši možni luči! Good luck to me, vam pa pošiljam en gromozanski koš pozitivno nabite energije, zraven pa vam zapakiram še prijetno sredozemsko sonce!!
See you later alligator,
Mayita
