Tako, kot se v nedogled razprostirava ti in jaz...

Tiho sediva. Vsak na svojem stolu na terasi, priklopljena na svoj računalnik, ki na zaslonu izpisuje poslovno pot do najinih sanj. Atmosfera mistične francoske lepotice Nice, ki je nikoli dotlej pravzaprav nisem resnično vdihnila, me to leto inspirira nad meje mojega razuma. Bister razgled sega vse do delčka sredozemskega morja, ki se razprostira v nedogled. Tako, kot se v nedogled razprostirava ti in jaz. Spominjam se 3 leta nazaj, ko sem si prvič zaželela, da bi nekega dne lahko uživala v točno takem jutranjem pogledu na morje, ki ga slavnostno odpirajo mogoče ciprese, z vročo kavo v roki, ki si jo s tako popolnostjo pripravil ti. In z nebeško sladkim zajtrkom, ki sem ga z ljubeznijo pripravila jaz. In čeprav zgolj za 4 dni, si mi uresničil ene izmed mojih sanj.

Ne zanimajo me blišč, lepe obleke, dragi avtomobili, svetleč nakit, ki predstavljajo eno izmed plati Cote d'Azur. Zanimaš me ti. Tvoj pogled na neizmerljivo in vsemogočno. Odprto brezmejno nebo in jasen utrip tvojega srca. Postopoma prižigajoče se zvezde in svetleča luna. Slastno rose vino in hrana pripravljena s strastjo. Pogovori brez konca, ki pomenijo vse. Besede, ki rajši ostanejo neizrečene, saj bi sicer tako hitro razvrednotile vse moje občutke do tega kar doživljam. Sanjanje in lahno uresničevanje teh istih sanj. Dolgi nočni sprehodi in zabava v nočnem klubu. Občutek, da je v tvojem objemu možno prav vse na svetu. Marsikatera pot, ki je bila do tedaj zaprašena, si mi jo napravil tako dostopno. Ko bi se le spet pisala nova knjiga, bi najmogočnejše poglavje zopet dobil TI. Hvala, ker si. 

Sem v obdobju življenja, kjer mi delo, sanje in kreiranje pomenijo vse. Kjer si težko vzamem prosti dan, ker ga pravzaprav sploh ne potrebujem, pa marsikdo tega ne razume. Ker delo ni pravzaprav delo, ampak moj način življenja. Kako je delo iz srca lahko tako zelo nagrajujoče in navdihujoče. In, ko občudujem tvojo predanost in neustavljivost do dela in poslovne vizije, s katero želiš rešiti toliko napak in težav v svetu, takrat v meni prebudiš še večjo strast ne samo do poslovnega sveta, ampak tudi do življenja samega. Moje delo je moja kreacija, ki jo doprinesem svetu. Nekaj kar želim predati ljudem, svetu in srčika mojega bistva. Esenca  življenja na poti je bila napisana tudi s tem razlogom, da dam ljudem delček mojih sanj, mojih poti po svetu in moje ljubezni do njih. Delček upanja in poguma, ki jih v življenju potrebujemo vsi. Knjiga katero želim, da jo ne zgolj preberete, temveč, da jo ohranite za venomer ob sebi in imate tako za venomer ob sebi tudi del mene. Čeprav ne morem biti vedno z vami v fizični obliki, je zato tu moja knjiga…kreacija, ki predstavlja vse, kar jaz sem in vse, kar želim postati. In ti si me opomnil na to. Opomnil zakaj počnem to, kar počnem in zakaj hodim po poti, po kateri hodim. Hvala, ker si del te poti tudi TI. In hvala, ker daljina ne napravi nikakršne razlike, temveč še bolj utrdi vse kar sva. 

Z ljubeznijo, Mayita

Težko je najti tako močno skalo, ki obenem predstavlja najbolj nežen in varen pristan. Čustvena stabilnost je največja redkost v današnjem svetu, ki pa predstavlja odrešitev od vsega, kar nas v življenju zaustavlja. Čutiti vsako sleherno čustvo in ob tem ne pustiti, da nas vrže iz tira, je v današnjem vsakdanu že pravi podvig. Ljubezen NE boli. Nezmožnost nadziranja teh čustev boli. Navezanost boli. Odvisnost boli. Posesivnost in ljubosumje bolita. In to predstavlja ne-varnost. Ljubezen pa ne boli. Nikoli. In tudi močna čustva ne bolijo. Kajti, ko jih kanaliziramo v to, kar resnično želimo doseči v življenju in jih stabiliziramo, so dosegla svoj namen. Takrat končno v sebi pridobim varnost, katero sicer vztrajno iščem izven sebe. S tem varen pristan, ki ga iščemo pri drugih ljudeh, v trenutku postane nepomemben. Sama se danes v mislih izjemno rada vračam k vikendu na azurni obali, ko sem spoznala, kako to kar sem iskala pri njem, lahko sleherni trenutek najdem globoko v svojem srcu.

iz poglavja V varnem objemu Kozoroga, iz knjige Esenca življenja na Poti...