Samozaložništvo in pisanje

Danes pa nekaj besed na temo moje knjige. V mojem zasebnem nabiralniku je že kar nekaj sporočil popotnikov, ki mi pišete kako je s pisanjem svoje lastne knjige, stroški in trženjem. Ali vam lahko povem čisto iskreno, pa mi ne boste zamerili, hehe? Eno samo delo. Delo, delo, delo! Za minimalen učinek oz. za res počasno pribijanje skozi vso dokumentacijo, stroške in prodor na maksimalno zasičen trg našega kapitalističnega sveta.

"Maja, zlate čase prodaje knjig in dobrega zaslužka si na žalost zamudila" mi je včeraj dejal eden izmed najbolj uveljavljenih novinarjev in piscev današnjega časa, Tof, ko sva srkala vsak svoj čaj in se pogovarjala o popotovanjih in pisanju. "Maja, danes knjig ne kupuje noben več, vesela boš lahko, če se ti bodo sploh povrnili stroški samozaložništva" pa mi je strogih besed in resnega pogleda, dejal moj sopotnik na motorju Zvone Šeruga, ki je kot izkušen samozaložnik skozi enako zgodbo šel že 7x. Le, da je on svoje knjige v 9.000 izvodih prodajal v "zlatih" časih, ko ni bilo interneta, blogov, pravih popotnikov pa le peščica. Tof pa svoje v 30.000 izvodih preko Nedeljskega dnevnika in zopet - v "zlatih" časih.

S knjigo je tako. Pozabimo na dejstvo, da morate v življenju nekaj konkretnega doživeti, da ste sploh nekako upravičeni do pisanja knjige. S knjigo morate ljudem tudi nekaj dati. Potem pa se mora po tvojih žilah pretakati tudi vsaj malce pisateljske krvi. Nato sledijo dolge ure in dolgi dnevi pisanja in urejanja teksta ter sestavljanja nekega privlačnega konteksta knjige. Moja je nastajala recimo pet let. Sledijo lektoriranje, grafično oblikovanje in tisk. Da dobite dobre zunanje sodelavce, je potrebnega ogromno časa, energije in pošiljanja e-mailov podjetjem, da dobite res najboljšo ceno. Če ste se odločili, da boste izdali knjigo, naj bo le-ta vrhunska. In naj bodo vrhunski tudi zunanji sodelavci, saj gre se za vaš produkt, za vašega otročka, ki konec koncev odraža tudi vas same, vašo kvaliteto in vaše delo. Ne bom omenjala koliko kolobocij sem imela z lektoriranjem in tiskarnami. Ampak danes je vsak problem in izziv dobra šola in prepričana sem, da bo šlo z drugo knjigo lažje in tudi ceneje. Aja, ko smo ravno pri stroških - če ste uveljavljeni in vas ljudje poznajo in berejo, boste najverjetneje lahko dobili kakšnega sponzorja, ki vam bo knjigo delno odplačal ali ponudil trženje. Če niste ta "nekdo", pozabite in pojdite marljivo služit dinarčke. Knjigo Esenca življenja na poti sem v celoti krila jaz, cene lektoriranja, tiska, grafičnega oblikovanja pa se med seboj zelo razlikujejo in so odvisne tudi od števila naklade in vašega barantanja. Vendar je tu v vsakem primeru govora  o nekaj tisočih evrih stroškov. Recimo, da je vse to le en del izdajanja knjige, sedaj vas čaka trženje. O tem ne bi, hehe ;) Kako tržiš svojega otroka, svojo knjigico, polno življenjskih zgodb, čutnih vtisov, raznoraznih poplav čustev na katero si tako preklemano čustveno vezan? To je zame izziv, in to eden izmed največjih izzivov do sedaj...

Vem, da mnogokrat v življenju prikazujem stvari silno preprosto. Samostojno pohajkovanje, iskanje dela v tujini, podjetništvo, samozaposlitev, zdrava kuhinja in skrb zase. Nič od tega ni preprosto, če niste temu 100% predani dan in noč, verjamete vase, ste borci življenja in vsak problem v življenju vzamete kot izziv. Držati svojo lastno knjigo v rokah, ki je tudi nek zaključek življenjskega obdobja, je nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo do sedaj. Toliko truda, samote, čudnih čustev, novih znanj in vztrajanj je sedaj poplačano v najlepši obliki. In želim vam povedati, da je vredno. Da je to tisto, kar te potem sili naprej, da ne obupaš in vztrajaš ter iščeš nove poti vsak sleherni dan. To je tisto, kar ti da vedeti, da delaš zase, za svoje sanje in želiš s svojim delom tudi dati nekaj ljudem in družbi. Da potem prebiraš lepe komentarje, kjer ti ljudje sporočijo, da so dobili motivacijo za to in ono stvar v življenju. Da so veseli, da se še kdo počuti tako kot oni in jim daš vedeti, da niso sami. Da mlad par nameni svoj denar za nakup tvoje knjige, ker oba rada kuhata in  potujeta, namesto, da bi ta denar namenila za žuranje in alkohol. Da mlada popotnica pride z gromozanskim nasmeškom po predavanju do tebe in reče:"To bo moja želja za rojstno dnevno darilo, tvoja knjiga." In še vrsto drugih zgodb, ki mi dnevno grejejo srce in dajo vedeti, da je vse v življenju, kar resnično delaš iz sebe in s svojim notranjim bitom, VREDNO. In točno TO in še mnogo VEČ, želim doseči s knjigo S trebuhom za kruhom. Ker želim mladini dati možnost, vero in motivacijo. Če sem našla poti po svetu, ki so me vodile do prelepih krajev in ljudi, bom pa  ja našla tudi nove tržne poti za Esenco življenja na poti ;)

Na vprašanje, če se splača danes izdati knjigo, z največjim veseljem odgovorim JA. Ni lahko, je pa sila vredno! In prav zato, čeprav neomajno spoštujem oba, Tofa in Zvoneta, na žalost njunim besedam ne morem dati veliko pomena. Ker vem, da se da. Ker me VI s svojimi zgodbami navdihujete! Ker sem si obljubila in zaprisegla pri sebi, da bom svoj kruh služila s svojim ustvarjanjem. In ker vem, da pravi namen najde pot, in to kjerkoli v življenju. 

Prisrčen dan vsem ;)

Humus iz mung fižola

• 200g mung fižola
• 1 limona ali limeta
• 3 stroki česna
• 4 listki čemaža
• 1 dcl olivnega olja
• Pol žličke himalajske soli
• Kajenski poper

Mung fižol zvečer namočimo za 8-12 ur in ga kuhamo po navodilih. Sama dodam med kuhanjem lovorjeve liste ali pa limonsko travo. Ko je kuhano, odcedimo in ohladimo. Nekaj vode, kjer se je kuhal mung fižol prihranimo. Ohlajen fižol stresemo v blender, dodamo stroke česna in liste čemaža, iztisnemo sok limone oz. limete, ter zalijemo z olivnim oljem. Potresemo s himalajsko soljo ter kajenskim poprom. Zaženemo blender in po potrebi dodajamo vodo, kjer se je kuhal fižol. Dobiti moramo mazljivo teksturo. Namesto blenderja lahko uporabimo palični mešalnik. Humus uporabimo kot pomako zelenjavnim palčkam ali kot namaz na kruhu. V hladilniku ga hranimo vse tja do 5 dni. Za ohranitev vseh mineralov, vitaminov in celotno hranilno vrednost, namočena zrna mung fižola kalimo, ter tako vzgojimo domače mung fižol kalčke.

Mung fižol je stročnica, ki je zelo lahko prebavljiva, ter tako priporočljiva za tiste, ki imajo malce šibak prebavni sistem ter za tiste, ki želijo shujšati, saj vsebuje veliko vlaknin in ogromen delež beljakovin. Bogat je predvsem s kalijem, magnezijem, kalcijem, železom in cinkom. Od vitaminov prevladujejo vitamin C (predvsem v kalčkih), vitaminoma A in E, bogat pa je predvsem z vitaminom K, ki je pomemben za strjevanje krvi, pravilno delovanje ledvic ter zdrave kosti. Ne smemo zanemariti kolečini B vitaminov, ki pripomorejo k boljšemu delovanju živčnega sistema, ter tako posledično pomirjajo in sproščajo celoten organizem. V kitajski tradicionalni medicini se priporoča ljudem s presežkom vročine v telesu, saj le to mung fižol odvaja iz telesa, zato je idealen tudi za poletne mesece. Ker je mung fižol yin polarnosti (hladen), se ga odsvetuje ljudem s presežkom mraza in hladu v telesu ter z energetskimi zastoji, saj bo te procese mung fižol še upočasnil. V TKM ga uporabljajo za pomoč pri razstrupljanju telesa, saj ga ne le razstrupi temveč ob enem tudi okrepi. V ayurvedi pa ga izjemno cenijo, ker spodbuja in ohranja močan imunski sistem.

V aziji smo ga jedli na vsakem koraku, z njim pa se razvajajte tudi sami ;)

Mayita

Prestižne morske sirene

Prestižne morske lepotice, ki razvajajo svet milijonarjev, ki obiskujejo najlepše kotičke, kateri se svetijo v najbolj luksuznih barvah sveta. Veliko ljudi me povprašuje po njih - jahtah. Kakšno je življenje na jahtah in ali so oni srečni. Bogataši namreč...Ne, nimam v lasti svoje morske lepotice, vendar kakšnega od svojih poletij namenim življenju na krovu, kjer služim hudo potrebne dinarčke.

Ni tako sanjsko, kot sem mogoče ves čas prikazovala s slikicami sončnih vzhodov in zahodov, ki se bohotijo nad milino oceana. Tako kot pri vsaki stvari, ki se jo lotite v življenju, morate biti tudi pri delu v jahtni industriji prepričani, da si tega resnično želite in si za to delo tudi dovolj močni (predvsem psihično), da boste delo na jahti korektno opravili. Sprva je potrebno narediti tečaje (STCW 95, ENG1) za usposabljanje za delo na jahti, kar vas bo stalo okoli 500€. Ker močno verjamem, da je predpriprava danes bistvenega pomena, se je dobro kar najbolj izobraziti o sami industriji, preštudirati terminologijo in se prijaviti na "crew agencies", ki se nahajajo na francoski rivieri. Te vam sicer pri iskanju dela prav veliko ne pomagajo, vendar pa boste imeli vsaj nek back-up, kamor vedno lahko odidete po kakšen nasvet. Nato se lotite pisanja najboljšega življenjepisa, ki ga zmorete napisati. In ne podcenjujte tega dejanja - res mora biti NAJBOLJŠE, kar lahko date od sebe, saj je konkurenca na francoski rivieri velika. Ogromno "dockwalkerjev" namreč oddide domov brez dela. Po vseh predpripravah se je potrebno odpraviti v samo srčiko jahtne industrije v Evropi, v Antibes. Antibes je čarobno mestece, meni eno izmed najlepših mest Evrope, v katerega se vsakič znova do ušes zaljubim. Ne pozabite na pot vzeti svojih najlepših oblek, ki sovpadajo z jahtno industrijo. Tako kot pravi pregovor, kar še posebno v jahtni industriji pribito drži, da "obleka naredi človeka". Bež kratke hlače ali skort za ženske, kombinirane z belo srajco ali polo majico. Tudi mornarske barve bodo prav prišle ;) Prav tako pa naj bo popotniška denarnica okrepljena z vsaj 2000€, saj je življenje na rivieri precej drago.

Ker se jahtna sezona začne z aprilom in majem, se je na riviero priporočeno odpraviti zgodaj spomladi (jaz osebno sem bila tam že 11.3.). Že pred tem si seveda rezervirate prenočišče v "crew housu", kjer prebivajo "yachties", s katerimi skupaj gulite podplate na pomolih Cote d' Azur. Priporočam, da vsak dan vstanete že pred sončnim vzhodom in se z vlakom podate na pomole Monaca, Cannesa, Nice, Juan Les Pins-a, Golf Juana, itd. Na pomolih delite svoje življenjepise, komunicirate s posadko in predstavite sebe v dobri luči. Nato čakate na klic kapitana. Včasih minejo dnevi ali celo tedni, ko vas nihče ne pokliče, a najbolj pomembno je, da ne obupate, da ohranite trezno glavo, mirno srce in gradite na svoji veri vase. Ko prejmete klic, se odpravite na intervju in mogoče imate srečo, da je to jahta, na kateri boste preživeli sezono in služili svojo plačo. Najbolj razburljiva zgodba vašega življenja se lahko prične...

Moji motivi za delo na jahti so bili trije. Želela sem zaslužiti veliko denarja, želela sem novo izkušnjo in želela sem vpogled v svet milijonarjev. Ljudje me vedno fascinirajo, tako tisti v deželah tretjega sveta, kot tudi najbogatejši. Kako zelo različna so naša življenja, a kako smešno je, ko vsi želimo le eno: SREČO. Iskanje dela na jahti zahteva neomajno mentalno moč, vztrajnost in samoiniciativo.Mene je iskanje dela in nato tudi samo delo na jahti naučilo, da nikoli v življenju ne obupam, še posebno takrat, ko je najhujše. Naučilo me je, da čeprav mi vsi rečejo "ne" ali "to ni mogoče", še vedno vztrajam in poslušam svoje srce. Naučilo me je, da se borim za stvari, ki jih želim in ki mi veliko pomenijo. Da prav nič v življenju ne pride zlahka in moramo v vse vložiti ogromno truda, dela, vere vase in poguma, kar pa je konec koncev poplačano v najlepši obliki. Samo ne obupajte (na kateremkoli področju v življenju), pa ste na pravi poti ;)

Več o mojih delih v tujini in pisanju življenjepisa ter ugodnih načinih potovanja sem zajela v priročniku S trebuhom za kruhom, ki izzide konec marca. Tam sem resnično podala vse svoje izkušnje, informacije in linke, ki bodo pomagali, da se za dišečim kruhom v tujino odpravite tudi sami, če si to želite.Do takrat pa me lahko berete v Esenci življenja na poti, mojem knjižnem prvencu, kjer sem zajela zgodbe iz mojih 5-letnih pohajkovanj in zgodbe o ljudeh, ki so me učili o življenju. Za češnjico na torti pa podam tudi kak lušten, hranilen in enostaven recept iz pohajkovanj. Bi jo radi imeli? Naročila sprejemam na novak.maja11@gmail.com ali na FB: Mayita - Essence of life on the road

Komentarji o knjigi

Dragi moji, SRČNA hvala vsem za komentarje in tudi kritike, ki mi dajo vedeti, da sem na pravi poti in me vzpodbujajo, da sem še boljša in moje pisanje še bolj kvalitetno! Nekaj izmed komentarjev o knjigi Mayita - Esenca življenja na poti, delim tudi z vami

"Super povezujete doživetja s potovanj po svetu in vase z recepti za odlično hrano, ki je metafora za uživanje življenja. Se povsem strinjam z vami, čeprav nisem več mlada, haha. Strinjam se, da je pomemben "sijaj v očeh in neizmeren vir strasti v srcu". Obojega v obilju še naprej, draga Maja, želim iz srca! "
Manca Košir, novinarka, publicistka in javna intelektualka

"Juhu, nad knjigo sem čisto navdušena! Praktično sem jo prebrala v eni sapi, ker me je iz poglavja v poglavje zanimalo kaj bo še naprej. V vsaki zgodbi sem bila tm s teboj in si nekako predstavljala kako je bilo. Najbolj me je navdušilo poglavje o Ljubezni in strahu. Knjiga ne prikazuje samo tvojih popotovanj ampak tudi izjemno širino tvojega srca in tvoje duše. Vsaj jaz sem jo tko dojela:)) Čestitam, res super branje!"
Alenka Klinar, fotografinja in popotnica

"Oj, ta trenutek sem prebral knjigo! Super navdušen!!! Všeč mi je že sam koncept knjige - dilema/'problem' in voila recept z rešitvijo! Ne morem vrjet kašne podrobnosti si zapomneš - imena zanzibarskih otrok, k so pletli zapestnice! Wau! Nenazadnje te občudujem tudi za to da nis koga potolkla v Kambodži, k si vidla kaj delajo tem otrokom. Nisem nasiln človk res ne, ampak pedofilija se mi pa gnusi. Nič bolj... Obup! Jz prou za to ne upam na Tajsko, v Kambodzo, k ne vem kako bi na to odreagiral"
Nejc Poljanec, radijski voditelj 

"No, tako. Danes pozno popoldan sem prišla domov po nekaj dneh, pojedla kočerjo in videla, da je po pošti pred dnevi prišla tvoja knjiga. "Jo bom malo prelistala, tako za občutek", sem si rekla. Od mize sem se nato prestavila na udoben kavč in jo pred destimi minutami odložila, ko sem prebrala zadnji stavek. Ne spomnim se kdaj sem nazadnje prebrala knjigo tako..naenkrat! Verjetno zato, ker sem se ob njej zabavala, ker sem v njej našla toliko sebe, toliko potrditev, toliko pozitivnega.. čestitam in še enkrat hvala Maja! Pa hvala za prisrčno posvetilo! Lepo se imej!"
Alenka Palovšnik, popotnica

"Že po prebiranju tvojih misli in izpovedi na FB profilu sem si večkrat rekla: Točno to! Kot bi mi besede vzela z jezika. V roke sem vzela tvojo knjigo in požirala besede, ki so prevevale tudi mene, ko sem se prvič sama podala na pot. Kot bi citirala mene samo, malo strašljivo, a vznemirljivo! Se mi zdi, da smo tisti, ki smo zaljubljeni v potovanja veliki sanjači in nekakšni utopični idealisti (želeli bi spreminjati stvari, zradirati krivice, ...) Čeprav osebnostno prav na poti zrasteš, dozoriš in se utrdiš, se po drugi strani tako pomehkužiš. Vidiš, kako je življenje preprosto in kako si ga sami zgolj iz dolgčasa ali neke brezpomenjske namere zakompliciramo. Vse se te bolj dotakne, vse začneš doživljati bolj pristno...noro! Kakorkoli, komaj čakam še naslednjo. Tudi to bom prebirala do zgodnjih jutranjih ur s "čelko" na glavi:). Veliko uspeha ti želim in čimveč potovanj!"
Nastja Stare, popotnica

"Pa iz kje si se ti vzela? Berem knjigo, stran za stranjo bi lahko skopiral v svojo....ok, imaš zgodbe z drugimi ljudmi, a sam kontekst knjige je kopija mojih izkušenj, mojih videnj, spoznanj, mnenj... Ne bom nakladal dalje, bom kar tu zaključil in samo dodal, da kljub tako podobnimi videnji in spoznanji uživam, kot, da bi bral popolnoma drug pogled na svet, z drugačnimi izkušnjami. Zelo na nivoju spisano, zelo všečna knjiga."
Boštjan Šifrer, svetovni popotnik in motorist

"NORO!!!!! Tole ti morm napisat še med tem ko berem....ne morm vrjet kok me prevzame vsaka stran ko opisuješ dneve-mravljinci po rokah, nogah, trebuhu...povsod!!! Človek res lahko začut tvoje potovanje...zravn pa še polno občutkov sreče, veselja, ljubezni pa tudi solžih oči....in to na šihtu! Bog ne dej ga me kdo gleda."
Mateja Gašperin, prijateljica

"Maja, dobro jutro Včeraj zvečer, pravzaprav že ob 23h, sem se lotila brati tvojo knjigo. Že ko sem jo takrat prvič preletela (da vidim njeno jezikovno plat), se mi je zdela mučo mučo zanimiva in sem si včeraj rekla, da preberem samo kako poglavje. Nato pa je kar nisem mogla nehati brati in sem jo prebrala vse do konca. Na dušek, tako rekoč Oooodlična!!! Sem ugotovila, da večino superživil tudi sama jem, a si mi dala še kup novih idej. Tvoj optimizem je nalezljiv in slog pisanja živahen, da kar vleče, in prijetno, čisto nevsiljivo vtkeš modrosti, da človek nima druge izbire, kot da se strinja ... in všeč mi je tvoj način razmišljanja ... in ... in ... skratka super! V vsakem primeru kupim vsaj eno knjigo zase, ko bo izšla, in že gruntam, komu vse jo bom še podarila. Ženska in pol si! Srečno z izdajo in prodajo knjige ... in še z vsemi drugimi načrti!!! Upam, da se kdaj srečava."
Nives Mahne Čehovin, lektorica in prevajalka

prestijte Esenco življenja na Poti tudi vi: 

A TI vedno ostaneš...

Na predstavitvi in ob izdaji svoje prve knjige mi je ogromno ljudi čestitalo. "Bravo, Maja, pri teh letih in to v teh okoliščinah". V teh okoliščinah. Se mi zdi, da ravno v okoliščinah v katerih trenutno živimo, kjer se prav vsak bori na svoj način, kjer prav nič ni popolno in kjer je beseda "kriza" prevzela naša življenja...ravno sedaj je tisti čas, ko si nameniš točno to po čem tvoje srce najbolj hrepeni. Ker ti nič drugega ne preostane, kot pa to, da si daš popolnoma vse, kar si nekoč imenoval želja. Najdeš način in najdeš pot, da si to uresničiš. Gre počasi, ampak vsaj gre. Ravno ta pot te nato osrečuje in, ko svojo kreacijo končno držiš v rokah, veš, da je na koncu vse vredno in poplačano v najlepši obliki.

4 leta nazaj sem prvič izrekla besede, da želim nekoč izdati knjigo o svojih popotovanjih po svetu. Od takrat naprej se je podoba samo še bolj močno kristalizirala v moji glavi. Z mano je bila od jutra do večera. Moja novozelandska "mama", se je zgolj pomenljivo posmehnila, ko sem ji omenila, da želim napisati knjigo "Really, YOU want to write a book!?". Newjorški pisatelj Dan, ki sem ga spoznala v Mehiki mi je dejal:"Pa imaš resnično disciplino pisatelja? Vsak dan zjutraj vstati, se usesti za mizo in dolge ure pisati, imaš to v sebi? Ni lahko, veš! Včasih boš pisala dolge dneve, samo zato, da boš vse kar si napisala, zavrgla, ker napisano ne bo imelo smisla." Carlos pa mi je, ko sva sedela na mirni portoriški obali in gledala sonce, ki se je razlivalo po atlantskem oceanu dejal:" Pojdi domov s temi občutki, ki jih imaš sedaj. Zberi vse, kar si doživela in te izkušnje zlij na papir. Čas je".

Nekateri te bodo podpirali,

 drugi grajali ali se posmehovali tvojemu delu. 

Nekateri ti bodo stali ob strani še bolj tesno, kot do sedaj, 

drugi bodo odšli ravno takrat, ko bi jih najraje imel ob sebi. 

A TI vedno ostaneš.

Tvoje sanje, tvoj navdih, tvoja esenca, 

TI.

Mayita - Esenca življenja na poti

Maja Novak je pri 22 letih, ko doma preprosto ni več videla priložnosti za mentalno, duhovno in poslovno rast, pustila vse in se sama odpravila v neznano. Postala je popotnica. Raziskala je kar nekaj kotičkov našega planeta, glavni akterji v knjigi pa so ljudje, s katerimi je spletla globoke vezi in od katerih se je učila tistih najbolj skritih in še neodkritih resnic o življenju.

Knjiga nas popelje v svet domačinov in čudovitih ljudi, ki so jo posvojili in vzeli za svojo, ko je postala del njihovega domačega vsakdana. V knjigi so zapisane zgodbe, ki jih je doživela, in sicer vse od romantičnega latinskega sveta Karibov in Mehike do skrivnostnih in kulinarično zanimivih kotičkov Azije. Tu so izkušnje, ki so nastale ob njenem delu v ZDA, na Novi Zelandiji in tudi tiste, ki so nastale v svetu ekstremno bogatih milijarderjev, ki uživajo na prestižnih morskih lepoticah. Knjiga vam bo dala širši vpogled v svet in v razmišljanja različnih ljudi, obenem pa poglobila vaše razmišljanje o sebi, če boste to želeli. Navdušila vas bo nad potovanji in vas opogumila, da se lotite tistega, za kar živi vaše srce, da si v življenju privoščite vse, kar si zaslužite in da ste pri tem ponosni nase in na to, kar dosegate.

Vsako poglavje prinaša tudi recept za slastno jed ali napitek in nasvete, ki jih je Maja zbirala na svojih poteh od različnih ljudi, ki se ukvarjajo z zdravjem in s prehrano. Esenca jo je vodila po poti od zanzibarskega zdravilca, portoriškega reiki izvedenca, nutricista Davida Wolfa do priljubljene Savine Atai in mističnega taoističnega učitelja Dušana Donka. Kak recept in nasvet preizkusite tudi vi!

Prelistaj jo Tukaj

vrednost: 21,90 €

naročila sprejemam na: info@mayita.si

Dobite pa jo tudi:

• Dobra Misel Lesce
• Meta trgovina Radovljica
• Cafe bar Aško
• Knjigarna Zdaj, Koseze

Potem v življenju ne boš doživela ničesar več

kratek izsek iz 6. poglavja knjige Mayita - Esenca življenja na Poti. Potem v življenju ne boš doživela ničesar več.

(nadaljevanje po uvodu v poglavje) ...Kmalu po tem, ko sem zapustila Novo Zelandijo, sem življenje na oddaljeni Aotearoi zamenjala z življenjem in delom v Mehiki. Mehika je dežela, v katero sem se zaljubila že na prvem potovanju, ko sem z občudovanjem stopala po majevskih piramidah, posejanih po otoku Yucatan. Ves čas sem si zelo želela, da se tja vrnem in več časa posvetim druženju z Mehičani ter tako dobim še boljši vpogled v njihovo vsakdanje življenje.

V obmorskem mestu Ensenada na polotoku Baja California sem mehiško valuto pesos služila kot receptorka v popotniškem hostlu. Vsak dan sem tako spoznavala popotnike, polne popotniških izkušenj in si v zanimivih pogovorih z njimi nabrala zvrhan koš novih mnenj in unikatnih pogledov na svet. Večere smo si krajšali s kuhanjem in z ustvarjanjem mehiških večerij ter s karaokami, kjer smo v polnem baru prepevali pesmi iz mehiških limonad. Včasih je bilo petje tako pristno, da smo se počutili, kot da bi resnično živeli v eni izmed »telenovel«. V naš hostel je zašel tudi prijeten Izraelec, ki se mi je nemudoma prikupil s svojo prisrčnostjo, v pogovoru z njim pa sem nekako dobila epilog vsemu, o čemer sva nekaj mesecev nazaj razpravljala z Jakom. Ko sva z Izraelcem, naslonjena vsak na svoj pralni stroj, v pralnici čakala, da se operejo najine obleke, je pričel debatirati o ljubezni in o tem, kako ne bi smeli izgubiti niti enega dneva več, ampak bi preprosto morali začeti uživati v njej.

Menil je, da je ljubezen lahko resnično lepa, pa čeprav traja le dva meseca. Tipično moško, sem si mislila, nato pa sem ga sumničava vprašala: »Bi resnično pričel ljubezensko zvezo, čeprav bi vedel, da imaš čez dva meseca letalo, ki te bo odpeljalo na drug konec sveta?« »Definitivno bi!« mi je brez kančka dvoma odgovoril in mi v isti sapi začel pripovedovati, kako je na lastni koži to tudi izkusil. Ko je bil še doma v Izraelu, je spoznal zares super dekle, v katero se je nemudoma do ušes zaljubil, čeprav je vedel, da bo čez dva meseca vsaj za tri leta odšel na delo v Avstralijo.

Tudi dekle je vedelo, da bo kmalu napočil čas slovesa, a sta se vseeno skupaj odločila, da izkoristita tista dva podarjena meseca. Fant mirnega a razigranega značaja mi je razložil: »Maja, bil sem v 3-letni resni zvezi z dekletom, ampak tista zveza ni bila niti pol tako lepa kot ta dvomesečna. Tista triletna zveza je bila sicer v redu, a le dokler je nisva začela jemati za samoumevno in sva začela misliti, da bo trajala večno. Navadila sva se na to misel in na ta način sčasoma izgubila vso strast. Strast pa je tisti nepogrešljivi element, ki daje zvezi glavni pogon.« »V dvomesečni zvezi pa sva se oba z dekletom zavedala njene minljivosti. Vedela sva, da bo prišel čas, ko se bova morala posloviti in končati vse, kar sva si ustvarila. Ves tisti čas niti pomislila nisva na to, da se bova kmalu razšla, le uživala sva v sleherni minuti, ki sva jo imela na razpolago. In ja, na koncu sva se razšla, odšel sem v Avstralijo. Ampak, ali veš, kaj bo prva stvar, ki jo bom naredil, ko se zopet vrnem v Izrael? Poklical bom njo. In če bo prosta, bi bil spet rad z njo.« »Ja, no, kaj pa, če ne bo hotela?« sem izstrelila, še preden je uspel končati svoj stavek. »Potem pa vem, da sta nama bila usojena le tista dva meseca, v katerih sva si dala, kar sva si imela dati. Dva meseca, ki mi bosta za vedno ostala v najlepšem spominu.«

»Okej, ti pametnjakovič«, sem mu kar nekoliko jezna zabrusila, čeprav so mi postajale njegove besede vedno bolj všeč. »Kako pa se posloviš po dveh mesecih, ne da bi se ti zlomilo srce, če imaš to osebo tako zelo rad?« »Maja, to je pa življenje. Ves čas se poslavljaš od ljudi, saj ti to ja dobro veš, saj si popotnica. Kaj me sprašuješ neumne stvari? A sedaj si pa ne boš dovolila imeti ene lepe izkušnje, katerekoli, ne samo ljubezenske, samo zato, ker si ne želiš biti prizadeta? Ker te je strah? Ker se ne znaš posloviti? Ker se preveč navežeš na osebe? To je ŽIVLJENJE, to so lepi in žalostni trenutki. Vse te izkušnje te naredijo samo se močnejšo in modrejšo. Ne odpovej se jim samo zato, ker si imela v preteklosti že zlomljeno srce in si ga ne upaš več na široko odpreti. Če boš tako razmišljala, potem v življenju ne boš doživela ničesar več.«

Potem v življenju ne boš doživela ničesar več. Vau, to pa me je udarilo direktno v srce, ravno zato, ker je imel tako zelo prav. Kot da se ne bi nič zgodilo, je pobral oprane obleke iz pralnega stroja, mi pomežiknil in stopil do sušilnega stroja. Jaz pa sem obstala v poplavi raznoraznih občutkov, s porušeno predstavo o ljubezenski vezi na eni in z razrešitvijo preteklih čustvenih vzorcev na drugi strani. Vzorcev, ki sem se jih do tega pogovora tako močno oklepala. »Pridi, no, ti še kaj lepega povem!« mi zakliče na ves glas, ko vidi, da stojim tam kot lipov bog. Seveda sem se z največjim veseljem spustila v še en zanimiv in poučen pogovor.

Proslavljajte torej svojo ljubezen vsak dan in si kdaj pa kdaj privoščite tudi hranljivo slaščico, polno ljubezni. Tule je moj recept za puding, s katerim se lahko posladkate skupaj s svojim najdražjim ali najdražjo...(poglavje se nadaljuje na opise receptov in hranilnosti nekaterih živil v receptih)

Želite prebrati celotno knjigo življenjskih situacij, s katerimi se zagotovo lahko poistovetimo prav vsi?

naročila sprejemam na: novak.maja11@gmail.com

cena: 21,90€ (poštnino častim jaz)

Življenje v skledi

Joj, joj, s polno paro naprej! Še natanko 7 dni imam časa, da dokončam S trebuhom za kruhom (priročnik za delo v tujini), saj mora biti do začetka marca na policah, ker se takrat počasi pričenjajo prijave za delo v Novi Zelandiji in priprave na iskanje dela na jahtah (azurna obala). Da vzpodbudimo mladino in tiste, ki ste že primarno v srcu začutili, da slovenska tla niso ravno najbolj plodna za vaše ideje in ambicije.

Na tale priročnik pa sem skoraj še bolj ponosna kot na svoj prvenec Esenca življenja na poti, saj bo mladini in tistim, ki se želite preizkusiti v delu v tujini in zapisati v svojo popotniško beležnico nove izkušnje, zares ponudil popolnoma VSE informacije in motivacijo, ki jih potrebujete, da se odpravite S trebuhom za kruhom. Za začimbico so strnjeni tudi nasveti mojih sodelavcev&prijateljev po svetu. Naš dragi Jure Čuk, ki služi svoj kruh v Londonu je za priročnik zapisal:

"Predstavljajte si, da je življenje v Sloveniji kot, da bi živeli v skledi. Vse kar poznate je skleda in kaj se v njej dogaja. Ko pa skočite ven, ugotovite, da obstajajo še miza, kozarec in omara. Morda ste brali o mizi, kozarcu in omari, vendar bo vaše fizično in psihično izkustvo le teh popolnoma drugačno. Eno je, ko potujete in se vedno vrnete domov, drugo pa je, ko zamenjate dom. Veliko ljudi poznam, ki mislijo, da razumejo življenje v Amsterdamu, New Yorku, Londonu, saj so šli tja na izlet. To je tako kot bi rekli, da znate speči potico, saj ste jo že jedli. Morda ste študirali v tujini, vendar je zgodba drastično drugačna, ko nimate štipendije, ko nimate staršev in si morate služiti svoj kruh. To pomeni, da vas bo tujina odprla za drugačnost, vas naredila empatične, predvsem pa boste na avtocesti čustvene zrelosti. Tujina vam bo dala možnost, ki je v Sloveniji nimate! "

Jure je en zares prisrčen in izjemen fant pa pogumen borec, ki s svojim načinom življenja in dela dokazuje, da se vse da, če se le hoče! Preberite tudi kakšen njegov fantastičen zapis nahttps://advisemystyle.wordpress.com ali ga spremljajte na FB kanalu AdviseMyStyle. Še bolj pa priporočam youtube kanal https://www.youtube.com/user/advisemystyleTV.

Nekdo, ki je pustil vse in zapakiral v svojo popotniško malho ogromno poguma in vere vase ter odšel po poti svojih sanj.