Zadnjič sem dobila popolno iztočnico za moj naslednji post. Organizatorka mojih predavanj v Logatcu, me je namreč povsem iskreno in rahločutno vprašala kako je pravzaprav z razmerji na popotovanjih. Saj veste, s tistimi ljubezenskimi, kot tudi s tistimi prijateljskimi. Veliko sem o tem pisala v Esenci življenja na poti, veliko pa je bilo napisanega tudi med vrsticami.
Predstavljajte si, da se nekega dne odločite, da greste na pot okoli sveta in za sabo pustite vse, kar je doma lepega in tudi manj lepega. Pustite pa tudi ljudi, ki jih imate radi iz dna vašega srca, ki so v vašem življenju kot angeli, ki so se spustili na Zemljo zato, da objamejo tvoje ranjeno srce in te hrabrijo takrat ko se ti godi najhujše. Ko odpotuješ, jih zapustiš, ostaneš SAM/A. In ne, nič ni lažje, kljub internetu in drugim komunikacijskim sredstvom, ki jih imamo na voljo dandanes. Srce se ti trga z vsakim novim kilometrom, ki te še bolj oddalji od njih. In tudi to je res, da me nihče ni silil, da grem, nihče me ni za lase zvlekel na letalo in mi spakiral nahrbtnik namesto mene. Sama sem odšla, bila je moja odločitev in to odgovornost sem seveda sprejela na svoja pleča. Želela sem okusiti svobodo na poti, spoznati širokogrudnost ljudi na drugem koncu sveta, želela sem spoznati vse vidike in drugačne poglede na svet. Želela sem postati oseba brez predsodkov in vsaj malce bolj razumeti ljudi. In sebe. Želela sem duhovnega in mentalnega napredka, predvsem pa sem se želela izpopolniti v delu in kariernih izkušnjah, ki mi jih na žalost takrat Slovenija ni ponujala. To pa še ne pomeni, da je lahko pustiti za seboj prijateljska srca, družinska srečanja, pomembne dogodke ljudi, ki jih imaš rad in pustiti za seboj tudi del ljubezni do njih. Čeprav največji del le-te vedno nosiš s seboj, v svoji srčni malhi. Ko si na poti sam, v deželi, ki ni tvoj dom, med ljudmi, ki tvoji prijatelji in družina šele postajajo, te večkrat popadejo čustva, ki jih še ne poznaš. Čustva, za katera si nisi misli, da sploh živijo v tebi. Strah pred tem, da ostaneš sam, dvomi vase, obžalovanje. 
S tem, ko se oddaljiš od vseh stvari, ki te čustveno vežejo doma, dobiš nek objektiven pogled na celotno situacijo in znaš analitično razporediti kaj je v tvojem življenju prav in kaj narobe. Podere se ti celoten svet, ki si ga poznal do sedaj, vendar dobiš orodje, da svoj svet ponovno zgradiš in ga oblikuješ v točno takega, kot TI želiš. Iti stran je velik, debel minus, ki pa po drugi strani kaj hitro preide v plus, saj se v teh samotnih trenutkih naučiš spopadati s strahovi, vase pa hrabro vlivaš steklenice motivacije in navdiha, ki ju pridobiš na poti. Potovanja so mi vedno največja in najkrutejša šola življenja, kjer se največ učim ravno o človeških odnosih in naši navezanosti eden na drugega. Je navezanost sploh ljubezen, ali le prekrita posesivnost, ki jo tolmačimo kot ljubezen? Kdo ve, vsak si na to odgovori le sam. Najlepše in najgrše je bilo uvideti katera razmerja so tako zelo močna in se bodo obdržala navkljub daljini, nekatera pa so bila prešibka, da bi zmogla obdržati težo te iste daljine.
Popolnoma druga zgodba pa se prične pisati, ko na poti kot samotarski rakec, ki je zabubljen v svojo trdo lupino, spoznavaš ljudi v katere se nemudoma zaljubiš. V predobre domačine, ki ti z največjim gostoljubjem skuhajo obrok in sveže posteljejo posteljo, te iskreno objamejo in ponudijo roko. Zaljubiš se v nove prijatelje na poti, ki ti v tistem trenutku predstavljajo mogočno skalo, kamor se lahko nasloniš v težkih trenutkih, in ti nastavijo svoje odprto srce, kateremu se lahko popolnoma izpoveš. Pa te ne bodo kritizirali ali obtoževali. Le sprejeli zgolj takega kot si. Z vsemi napakami in lepimi lastnostmi. Na potovanjih ni ne preteklosti in ne prihodnosti. Si zgolj TI, ti. In ravno to je tako zelo osvobajajoče in odrešilno. Kako se od njih posloviti, ko se tvoja pot zopet nadaljuje v drug kraj, v drugo deželo, ali morebiti na drug kontinent? Zopet skeli in trga tvojo notranjost. Vendar ponovno uvidiš, ali so prijateljstva tako močna, da se bomo kdaj pa kdaj obiskali in naredili vse v naših močeh, da se zopet snidemo. Nekaj tistih izredno močnih prijateljev se je zares obdržalo, s katerimi smo na vezi ves čas, in katere mnogokrat tudi obiščem. Najmanjši problem mi je bilo leteti iz Atlante nazaj v Severno Karolino za nekaj dni, da sem preživela čas s prijatelji, ki sem jih imela v ameriškem skavtskem taboru. In najraje grem vsako leto na nekaj dnevni oddih na Cote'd Azur, da se dobim z mojimi južnoafričani. Čaka me še obisk Mehike in tamkajšnje "družine" in prijateljev. NIč na svetu ni toliko vredno kot ljudje, ki ti doprinesejo pozitivnost, ljubezen, srečo in navdušenje v tvoje življenje. Za njih bi naredila marsikaj, in tudi sem. Ker je naša vez tako močna, iskrena in navdihujoča ob enem. 
Kar ti potovanja in delo v tujini po eni strani vzamejo, ti po drugi strani tudi ogromno povrnejo! Tako kot življenje samo ;) Močno dvomim, da imaš resnično lahko vse, kar želiš. Vsaj ne v istem trenutku. Nekaj ti življenje kruto odvzame, ampak ti nato nekje drugje vedno tudi da. Vprašanje je, če znamo to sprejeti in uvideti, ali pa namesto tega še vedno žalujemo za nečim, kar je že izgubljeno. Čeprav sem mnenja, da nič nikoli ni zares izgubljeno, vedno je tam tisto kar smo "izgubili", nam na dosegu, vendar mogoče v tistem trenutku tega ne potrebujemo in brezpredmetno stremimo za zaloputnjenimi vrati, namesto, da bi hrabro stopili po rdeči preprogi, ki se razprostira, ko se odprejo tista vrata, ki so nam namenjena v tem trenutku. JA? Hmm, se strinjate? Ne vem, mogoče je tako, mogoče pa ne...zgolj nekaj mojih razmišljanj danes.
In naj slike spregovorijo svojo zgodbo. . .
Mayita
No comments:
Post a Comment