Rit ni prav nič utrujena od sedenja na konjičku, saj so oči ves čas zaposlene s pogledi, ki razkrivajo čare kavkaškega razkošja. Kravice, ki so najine zveste sopotnice so pravi balans kužkom, ki naju pošteno oblajajo, ko se preveč približava kakemu zasebnemu posestvu. No čeprav po pravici povedano pa je več takih, ki naju z migajočimi repki pozdravijo in najavijo svojim gostoljubnim gospodarjem. Ti nama z odprtimi srci in radovednimi pogledi postrežejo z lokalnimi dobrotami in se namesto konkretnemu pogovoru raje posvetimo nazdravljanju s čačo ali izjemnim vinom. Žulji namesto od sedenja na riti nastanejo od lovljenja ravnotežja ob pohajkovanju po ostrih skalah naproti vsemogočnemu ledeniku. Obrambni svanski stolpi pa se bohotijo v jesenskem soncu in v barvah listov gozda, ki naseljuje hribe mesteca Mestia.
Človek tule tako rajsko je, da bi si z veseljem zapisal kak nov recept v popotniško beležnico, če bi le znal besedo rusko. Mimika je glavni atribut v najinem kavkaškem vsakdanu, ki je vsakokrat pospremljen z obilico glasnega smejanja. Za zajtrk ajdova kaša, jajčka, popečena zelenjava in pecivo, za kosilo vse od kakijev, grozdja in hrušk, večerja pa kraljevska, polna gob, zelenjave, domačega kravjega sira s koruzno moko, za gospoda pa vrhunsko meso in krompir. Pa seveda orehov namaz in slastne omake iz oreščkov.
Jutri nazaj v dolino in naproti Črnemu morju, napoved pa dežna in snežna. Več: na Mayita Essence of life on the road
No comments:
Post a Comment