Pobiranje krompirja v Zakavkazju

Čakalo naju je Črno morje, ko sva zapuščala Kavkaz 2 dni nazaj. Pogled na morje je bil absolutno osvobajajoč, pogled na obraz Zvoneta pa malo manj. Če sem se kaj naučila v teh nekaj dneh, je to, da Zvoneta nikakor NE vleči v turistične predele dežele! Nikakor! To je kot, da bi ribo dal na suho, ali še slabše, v puščavo. No čeprav bi Zvone v puščavi kar užival, načičkano moderni Batumi pa ga je odbil že prvo sekundo. Tja sva se namenila zgolj zaradi iranskega konzulata, vendar sva idejo o moji iranski vizi kaj hitro nato tudi opustila in po večeru nesoglasij med nama in po eni noči, ki sva jo tam vseeno žrtvovala, pobrala šila in kopita nazaj v gruzijske male vasice. Na teren, med blato, v planine, skupaj s kravami in prašički.

To je bilo zanj že malo bolj domače. Veselje pa je bilo trojno, ko sva sredi ničesar, med planinami srečala celo motoristično »mafijo« iz Estonije, kjer so fantje lahko malo pokremljali kako oh in sploh so gruzijske ceste kot nalašč narejene za motoriste. Pot po makedamskem terenu sva nadaljevala na 2000 metrov in se nato v gorski vasici na žvižge in vzklike domačinov ustavila pri eni od kmetij. Tam so naju najprej povabili na okopavanje krompirja, za nagrado pa nama je ata, poln navdušenja in dobrote želel cel motor naložiti s krompirjem! »Ne bo šlo, ata, ni prostora!« No na koncu sva se le zbarantala,, da jih vzameva 5 komadov, ostalo pa naj kar oni lepo shranijo za ozimnico. Medtem, ko sem jaz sklepala hude posle s krompirjem, pa je Zvone na poskusno vožnjo odpeljal hčerko kmeta, panični kriki matere ob tem dejanju, pa so se zagotovo slišali tja dol v dolino.

Po nekaj urni vožnji, slastnem domačem golažu, sva prispela v pravljično Vardzio, k domačinom na malo kmetijo, pot do tja pa je bila kar prava mala borba. Sem že omenila kako popadljivi so psi tukaj? Sploh tisti, ki čuvajo svoje predrage kravice. In ti zagotovo ne marajo motorjev! Zvone me je lepo opremil s kolom in kamni, tako da imava sedaj že pravo strategijo obrambe na teh poteh po vasicah. Zraven me je naučil še nekaj afriških krikov, katere uporabiva ko se psi zapodijo za nama in skušajo skočiti na motor. Malo za hec, malo za res. Po predolgem in predobrem dnevu pa preslastna večerja: postrv, čevapčiči, solata iz gob pa tista klasična "peasant salad" iz kumare in paradižnika. Slaste, enostaven in totalno osvežilen recept sem vam podala v postu Gruzijska kmečka solata.