Tako, kot se v nedogled razprostirava ti in jaz...

Tiho sediva. Vsak na svojem stolu na terasi, priklopljena na svoj računalnik, ki na zaslonu izpisuje poslovno pot do najinih sanj. Atmosfera mistične francoske lepotice Nice, ki je nikoli dotlej pravzaprav nisem resnično vdihnila, me to leto inspirira nad meje mojega razuma. Bister razgled sega vse do delčka sredozemskega morja, ki se razprostira v nedogled. Tako, kot se v nedogled razprostirava ti in jaz. Spominjam se 3 leta nazaj, ko sem si prvič zaželela, da bi nekega dne lahko uživala v točno takem jutranjem pogledu na morje, ki ga slavnostno odpirajo mogoče ciprese, z vročo kavo v roki, ki si jo s tako popolnostjo pripravil ti. In z nebeško sladkim zajtrkom, ki sem ga z ljubeznijo pripravila jaz. In čeprav zgolj za 4 dni, si mi uresničil ene izmed mojih sanj.

Ne zanimajo me blišč, lepe obleke, dragi avtomobili, svetleč nakit, ki predstavljajo eno izmed plati Cote d'Azur. Zanimaš me ti. Tvoj pogled na neizmerljivo in vsemogočno. Odprto brezmejno nebo in jasen utrip tvojega srca. Postopoma prižigajoče se zvezde in svetleča luna. Slastno rose vino in hrana pripravljena s strastjo. Pogovori brez konca, ki pomenijo vse. Besede, ki rajši ostanejo neizrečene, saj bi sicer tako hitro razvrednotile vse moje občutke do tega kar doživljam. Sanjanje in lahno uresničevanje teh istih sanj. Dolgi nočni sprehodi in zabava v nočnem klubu. Občutek, da je v tvojem objemu možno prav vse na svetu. Marsikatera pot, ki je bila do tedaj zaprašena, si mi jo napravil tako dostopno. Ko bi se le spet pisala nova knjiga, bi najmogočnejše poglavje zopet dobil TI. Hvala, ker si. 

Sem v obdobju življenja, kjer mi delo, sanje in kreiranje pomenijo vse. Kjer si težko vzamem prosti dan, ker ga pravzaprav sploh ne potrebujem, pa marsikdo tega ne razume. Ker delo ni pravzaprav delo, ampak moj način življenja. Kako je delo iz srca lahko tako zelo nagrajujoče in navdihujoče. In, ko občudujem tvojo predanost in neustavljivost do dela in poslovne vizije, s katero želiš rešiti toliko napak in težav v svetu, takrat v meni prebudiš še večjo strast ne samo do poslovnega sveta, ampak tudi do življenja samega. Moje delo je moja kreacija, ki jo doprinesem svetu. Nekaj kar želim predati ljudem, svetu in srčika mojega bistva. Esenca  življenja na poti je bila napisana tudi s tem razlogom, da dam ljudem delček mojih sanj, mojih poti po svetu in moje ljubezni do njih. Delček upanja in poguma, ki jih v življenju potrebujemo vsi. Knjiga katero želim, da jo ne zgolj preberete, temveč, da jo ohranite za venomer ob sebi in imate tako za venomer ob sebi tudi del mene. Čeprav ne morem biti vedno z vami v fizični obliki, je zato tu moja knjiga…kreacija, ki predstavlja vse, kar jaz sem in vse, kar želim postati. In ti si me opomnil na to. Opomnil zakaj počnem to, kar počnem in zakaj hodim po poti, po kateri hodim. Hvala, ker si del te poti tudi TI. In hvala, ker daljina ne napravi nikakršne razlike, temveč še bolj utrdi vse kar sva. 

Z ljubeznijo, Mayita

Težko je najti tako močno skalo, ki obenem predstavlja najbolj nežen in varen pristan. Čustvena stabilnost je največja redkost v današnjem svetu, ki pa predstavlja odrešitev od vsega, kar nas v življenju zaustavlja. Čutiti vsako sleherno čustvo in ob tem ne pustiti, da nas vrže iz tira, je v današnjem vsakdanu že pravi podvig. Ljubezen NE boli. Nezmožnost nadziranja teh čustev boli. Navezanost boli. Odvisnost boli. Posesivnost in ljubosumje bolita. In to predstavlja ne-varnost. Ljubezen pa ne boli. Nikoli. In tudi močna čustva ne bolijo. Kajti, ko jih kanaliziramo v to, kar resnično želimo doseči v življenju in jih stabiliziramo, so dosegla svoj namen. Takrat končno v sebi pridobim varnost, katero sicer vztrajno iščem izven sebe. S tem varen pristan, ki ga iščemo pri drugih ljudeh, v trenutku postane nepomemben. Sama se danes v mislih izjemno rada vračam k vikendu na azurni obali, ko sem spoznala, kako to kar sem iskala pri njem, lahko sleherni trenutek najdem globoko v svojem srcu.

iz poglavja V varnem objemu Kozoroga, iz knjige Esenca življenja na Poti...

Priročnik S trebuhom za kruhom

Dragi moji, popotniki!

Medtem, ko se je lektorirala, oblikovala in tiskala knjiga Esenca življenja na poti, sem, kot veste nekateri, pričela s pisanjem odličnega priročnika S trebuhom za kruhom. Moja celotna vizija tega priročnika je, da bo podal popolnoma vse informacije, ki jih mlad popotnik potrebuje, da se odpravi na delo v tujino, čim hitreje, čim ceneje in seveda čimbolj varno. Zaradi svoje integritete, sem v knjigo zajela zgolj svoje lastne izkušnje z delom v tujini, razen poglavja o Kanadi, katerega je spisala moja prijateljica, saj sem vam želela podati tudi to možnost. Ker pa sem na svojih dosedanjih potopisnih predavanjih in predavanjih o delu v tujini, dobila toliko novih vprašanj od vas, sem dobila ogromno navdiha, da vam s priročnikom dam še več in nadgradim že napisano!

Največ ste me povpraševali po prostovoljstvu, popotniškem delu in še bolj temeljitem iskanju dela (dockwalking) na jahti, kot pa sem v priročnik zapisala do sedaj. Povpraševali ste tudi o ugodnih prenočiščih in pisanju dobrega življenjepisa. Najbolj pa se veselim, da bom lahko nadgradila zadnje poglavje o tem, kako tiste stvari, ki jih najraje počnete počasi skozi leta prizadevanj, poguma in vztrajanj pretvoriti v svoj poklic. Zaradi nadgradnje priročnika in, ker se v mesecu dni zopet odpravljam na delo na jahti, sporočam, da sem se odločila, da izid priročnika prestavim na jeseni. Za to sem se odločila tudi zaradi dejstva, ker je za letošnja poletna dela v ZDA že prepozno, za delo na Novi Zelandiji pa že skoraj, skoraj prepozno. Jeseni bomo pričeli znova, ko bo dovolj časa za priprave, mreženje, planiranje in morebitne tečaje. Obljubim vam, da bom ponudila vse kar vem, znam in sem izkusila na lastni koži, zato, da se boste lahko s trebuhom za kruhom odpravili tudi sami, če si seveda to resnično želite. Ker pa obljuba dela dolg, pripravljam aprila seminar na temo dela v tujini, kjer bom podala to, kar je sicer spisano v priročniku. 

Datum in kraj vam javim takoj, ko ga zakoličimo, do takrat pa vas vabim, da si ogledate spored ostalih predavanj, ki jih prirejam aprila, preden se odpravim na poletno delovno sezono. Zelo bom vesela, če se boste, katerega izmed njih udeležili, da vam lahko predstavim svoje poti po svetu in izjemne ljudi, s katerimi so se mi prekrižale poti. 

Vsem želim izjemno uspešen začetek tedna in vam pošiljam prelepe pozdrave iz sončne Nice,

Mayita

Bučkina juha z bazilko, po navdihu Francoske riviere

Hey, hey! Tudi tukaj na francoski rivieri pazimo na svoje zdravje in kuhamo slastne, a izredno preproste obroke, da je lahko delo učinkovitejše, oddih pa še bolj sproščen. Itak me je močno mediteransko sonce navdihnilo, da uporabim predobro baziliko, ki se sonči na balkonu hišice, ki stoji na obrobju Nice. Tokrat sva si pripravila slastno bučkino juho z baziliko in jo oplemenitila z rdečo lečo ter zraven slastno zmazala še polnozrnate kruhke z olivnim oljem in suho baziliko. Vse skupaj pa nama je mogoče vzelo zgolj 20 minut!

Potrebujete:

• kocka kokosove maščobe
• 1 čebula
• 1 krompir
• 4 bučke
• 10 strokov mladega graha
• nekaj listov bazilike
• himalajska sol
• kajenski poper
• kurkuma
• rdeča leča
• kruh po vaši izbiri
• ekstra deviško olivno olje
• suha bazilika

V loncu na kokosovem olju popražite čebulo, dodajte na kocke narezan krompir in bučke. Začinite po svoje okusu. Zalijte z vodo, ravno toliko, da prekrijete sestavine. Nekaj bazilike dodajte med kuhanjem, nekaj pa jo prihranite za na konec, da bo okus intenzivnejši. Juho kuhajte približno 15-20 minut. Vmes operite v vodi rdečo lečo in jo v razmerju 1:3 kuhajte v vodi cca. 10 minut. Ko je krompir v juhi kuhan, dodajte še preostalo baziliko in celotno juho zblendajte v fino tekočo maso. V juho stresite narezan mlad grah v strokih in na manjšem ognju kuhajte še nekaj minut. Venomer kuhajte po občutku in z enormno ljubeznijo. Kruh narežite na manjše kose, ga popecite (v toasterju ali pečici), polijte z ekstra deviškim olivnim oljem, potresite s himalajsko soljo, suho baziliko, tisti pogumni pa strite tudi malce česna. Juho servirajte v skodelice, jo obogatite z lečo in pogumno zahrustajte v slasten kruh. Obljubim vam, da vas ta obrok nikakor ne bo razočaral, napolnil pa vas bo z enormno dozo energije. Ob tem pa ne pozabite na kozarec dobrega vina, jaz priporočam kar rose, katerega se nikakor tukaj kaj preveč ne branim. V dobri družbi in z neverjetnim pogledom na mediterantsko razkošno morje pa je kosilo še toliko bolj posebno ;)

Prisegam na uravnoteženo in zdravo prehrano ravno zaradi tega, ker ti skrbno pripravljeni domači obroki skozi celotni dan uravnavajo nivo energije, pospešijo metabolizem, prehranijo možgane in vse celice našega telesa. Ker skozi celoten dan kar precej delava vsak na svojih projektih ter zraven rojevava v svet nove kreativne ideje, potrebujeva visok nivo osredotočenosti in elana. Tudi na krajih kot je francoska riviera, se da za dokaj ugodne dinarčke dobiti precej kvalitetno prehrano in iz tega sestaviti čudovit in hranilen obrok. Carrefour me je zopet pozitivno presenetil s ponudbo svojih ekoloških izdelkov in zdrave prehrane. Samo malce strategije, descipline in kreativnosti je potrebno, pa gre! Da pa ne bo samo delo, se predvsem drživa reka: "work, hard, play hard" in sva že na poti na plesišče v Monaco. Imejte lepo sobotno noč tudi VI!

Mayita

Ljudje na poti.

Zadnjič sem dobila popolno iztočnico za moj naslednji post. Organizatorka mojih predavanj v Logatcu, me je namreč povsem iskreno in rahločutno vprašala kako je pravzaprav z razmerji na popotovanjih. Saj veste, s tistimi ljubezenskimi, kot tudi s tistimi prijateljskimi. Veliko sem o tem pisala v Esenci življenja na poti, veliko pa je bilo napisanega tudi med vrsticami.

 Predstavljajte si, da se nekega dne odločite, da greste na pot okoli sveta in za sabo pustite vse, kar je doma lepega in tudi manj lepega. Pustite pa tudi ljudi, ki jih imate radi iz dna vašega srca, ki so v vašem življenju kot angeli, ki so se spustili na Zemljo zato, da objamejo tvoje ranjeno srce in te hrabrijo takrat ko se ti godi najhujše. Ko odpotuješ, jih zapustiš, ostaneš SAM/A. In ne, nič ni lažje, kljub internetu in drugim komunikacijskim sredstvom, ki jih imamo na voljo dandanes. Srce se ti trga z vsakim novim kilometrom, ki te še bolj oddalji od njih. In tudi to je res, da me nihče ni silil, da grem, nihče me ni za lase zvlekel na letalo in mi spakiral nahrbtnik namesto mene. Sama sem odšla, bila je moja odločitev in to odgovornost sem seveda sprejela na svoja pleča. Želela sem okusiti svobodo na poti, spoznati širokogrudnost ljudi na drugem koncu sveta, želela sem spoznati vse vidike in drugačne poglede na svet. Želela sem postati oseba brez predsodkov in vsaj malce bolj razumeti ljudi. In sebe. Želela sem duhovnega in mentalnega napredka, predvsem pa sem se želela izpopolniti v delu in kariernih izkušnjah, ki mi jih na žalost takrat Slovenija ni ponujala. To pa še ne pomeni, da je lahko pustiti za seboj prijateljska srca, družinska srečanja, pomembne dogodke ljudi, ki jih imaš rad in pustiti za seboj tudi del ljubezni do njih. Čeprav največji del le-te vedno nosiš s seboj, v svoji srčni malhi. Ko si na poti sam, v deželi, ki ni tvoj dom, med ljudmi, ki tvoji prijatelji in družina šele postajajo, te večkrat popadejo čustva, ki jih še ne poznaš. Čustva, za katera si nisi misli, da sploh živijo v tebi. Strah pred tem, da ostaneš sam, dvomi vase, obžalovanje. 

S tem, ko se oddaljiš od vseh stvari, ki te čustveno vežejo doma, dobiš nek objektiven pogled na celotno situacijo in znaš analitično razporediti kaj je v tvojem življenju prav in kaj narobe. Podere se ti celoten svet, ki si ga poznal do sedaj, vendar dobiš orodje, da svoj svet ponovno zgradiš in ga oblikuješ v točno takega, kot TI želiš. Iti stran je velik, debel minus, ki pa po drugi strani kaj hitro preide v plus, saj se v teh samotnih trenutkih naučiš spopadati s strahovi, vase pa hrabro vlivaš steklenice motivacije in navdiha, ki ju pridobiš na poti. Potovanja so mi vedno največja in najkrutejša šola življenja, kjer se največ učim ravno o človeških odnosih in naši navezanosti eden na drugega. Je navezanost sploh ljubezen, ali le prekrita posesivnost, ki jo tolmačimo kot ljubezen? Kdo ve, vsak si na to odgovori le sam. Najlepše in najgrše je bilo uvideti katera razmerja so tako zelo močna in se bodo obdržala navkljub daljini, nekatera pa so bila prešibka, da bi zmogla obdržati težo te iste daljine.

Popolnoma druga zgodba pa se prične pisati, ko na poti kot samotarski rakec, ki je zabubljen v svojo trdo lupino, spoznavaš ljudi v katere se nemudoma zaljubiš. V predobre domačine, ki ti z največjim gostoljubjem skuhajo obrok in sveže posteljejo posteljo, te iskreno objamejo in ponudijo roko. Zaljubiš se v nove prijatelje na poti, ki ti v tistem trenutku predstavljajo mogočno skalo, kamor se lahko nasloniš v težkih trenutkih, in ti nastavijo svoje odprto srce, kateremu se lahko popolnoma izpoveš. Pa te ne bodo kritizirali ali obtoževali. Le sprejeli zgolj takega kot si. Z vsemi napakami in lepimi lastnostmi. Na potovanjih ni ne preteklosti in ne prihodnosti. Si zgolj TI, ti. In ravno to je tako zelo osvobajajoče in odrešilno. Kako se od njih posloviti, ko se tvoja pot zopet nadaljuje v drug kraj, v drugo deželo, ali morebiti na drug kontinent? Zopet skeli in trga tvojo notranjost. Vendar ponovno uvidiš, ali so prijateljstva tako močna, da se bomo kdaj pa kdaj obiskali in naredili vse v naših močeh, da se zopet snidemo. Nekaj tistih izredno močnih prijateljev se je zares obdržalo, s katerimi smo na vezi ves čas, in katere mnogokrat tudi obiščem. Najmanjši problem mi je bilo leteti iz Atlante nazaj v Severno Karolino za nekaj dni, da sem preživela čas s prijatelji, ki sem jih imela v ameriškem skavtskem taboru. In najraje grem vsako leto na nekaj dnevni oddih na Cote'd Azur, da se dobim z mojimi južnoafričani. Čaka me še obisk Mehike in tamkajšnje "družine" in prijateljev. NIč na svetu ni toliko vredno kot ljudje, ki ti doprinesejo pozitivnost, ljubezen, srečo in navdušenje v tvoje življenje. Za njih bi naredila marsikaj, in tudi sem. Ker je naša vez tako močna, iskrena in navdihujoča ob enem. 

Kar ti potovanja in delo v tujini po eni strani vzamejo, ti po drugi strani tudi ogromno povrnejo! Tako kot življenje samo ;) Močno dvomim, da imaš resnično lahko vse, kar želiš. Vsaj ne v istem trenutku. Nekaj ti življenje kruto odvzame, ampak ti nato nekje drugje vedno tudi da. Vprašanje je, če znamo to sprejeti in uvideti, ali pa namesto tega še vedno žalujemo za nečim, kar je že izgubljeno. Čeprav sem mnenja, da nič nikoli ni zares izgubljeno, vedno je tam tisto kar smo "izgubili", nam na dosegu, vendar mogoče v tistem trenutku tega ne potrebujemo in brezpredmetno stremimo za zaloputnjenimi vrati, namesto, da bi hrabro stopili po rdeči preprogi, ki se razprostira, ko se odprejo tista vrata, ki so nam namenjena v tem trenutku. JA? Hmm, se strinjate? Ne vem, mogoče je tako, mogoče pa ne...zgolj nekaj mojih razmišljanj danes.

In naj slike spregovorijo svojo zgodbo. . . 

 Hvala, ker STE. VSI, tisti doma in tisti po svetu. <3 Rada vas imam.

Mayita

500 podjetnic s srcem

V sredo, 18.3. sej je v Austria Trend hotelu odvijal dogodek, ki je bil na organizacijski ravni tako dovršen (točnost, vrhunska postrežba, prelepe akreditacije, izbrani govorci, sproščena atmosfera), da bi se zlahka lahko postavil ob bok najbolj vrhunskim dogodkom širom sveta. To pišem zato, ker sem se marsikaterega dogodka po svetu udeležila in bila venomer navdušena nad kvaliteto in dodatno vrednostjo, ki jo nudijo organizatorji prireditev, katerim sem bila priča tudi minulo sredo. Skupaj so združile moči Zory Jakolin, Petra Škarja in Urša Žorž, vsaka posebej edinstvena in originalna, skupaj pa so soustvarile energijo, ki je nam udeležencem dogodka 500 podjetnic pustila globok pečat ne samo v srcu, marveč tudi v podjetnem smislu. Njihova vrlina in skupna točka  je srčna podjetnost, ki jo sicer uprizarjajo vsaka v svojem poslu - Zory in Urša sta vrhunski organizatorki, Petra pa odločna in hrabra avtorica uspešnice Ameriški milijonarji so spregovorili in udarna, a kljub temu simpatična predavateljica, ki širi pozitiven duh s pridihom izobraževanja o podjetnosti, na seminarjih in dogodkih širom Slovenije.

Težko bi opisala kako me vse tri navdušujejo tudi pri mojem delu. Pogum, ki ga posedujejo in neustrašnost, s katero se lotevajo največjih projektov, v meni prebudijo moč, da tudi sama zmorem v tem "kriznem" svetu uspeti na samostojni podjetniški poti. Čeprav pa je sporočilo, ki ga predajajo tri nadobudne podjetnice s srcem ravno v tem, da v podjetnosti nikakor nismo same. In da zares pričnemo premikati gore, ko združimo svoje moči in pomagamo ena drugi. Zatorej njihova močna slogana Skupaj zmoremo več in Verjamemo v moč povezovanja nista iz trte zvita, marveč ju v svoj vsakdan zvesto vpeljujejo z vsakim novim izzivom, ki se ga pogumno lotijo. Vtisnile v spomin, so se mi besede Zory Jakolin, ko je na koncu dogodka 500 podjetnic dejala: "Veste, ko smo pričele z idejo 500 podjetnic, smo naletele na posmeh, češ, da v Sloveniji to zagotovo ni možno! Danes smo tu, 500 nas je in dokazali smo, da se tudi v Sloveniji da!" Tri leta nazaj se je namreč prvič odvil dogodek 500 podjetnic, z namenom, da se ženske, namesto, da tekmujemo med seboj, se blatimo in kritiziramo, raje združujemo skupne moči in skupaj dosežemo, da se vsaka od nas ukvarja izključno s tistim, kar ji greje srce. Se vam to zdi precej iluzorno? Tudi meni se kdaj pa kdaj, ko se zjutraj vsa "zoprna" prebudim in me zopet popadejo nehvaležne, temne misli, ali je vse to kar počnem sploh vredno in ali ima kak smisel. Ali naj raje kar vržem puško v koruzo, ker se včasih stvari nikamor ne premaknejo in tako pustim vsem dosedanjim sanjam, da splavajo po vodi? In one dokazujejo, da se da. S trudom, navdihom in vero vase ter v tisto, kar rad počneš. 

Mindset treh organizatork je odseval tudi dogodek 500 podjetnic, kjer so poleg njih, svoje navdihujoče besede vtkali v našo dušo tudi ljudje, kot sta Alen Kobilica in Manca Špik, manjkal pa ni niti g. predsednik Borut Pahor. Namen dogodka je bilo tudi uspešno mreženje s kratkimi pogovori in spoznavanjem žensk iz iste stroke, s katerimi bi morebiti lahko pričele stopicati po isti poslovni poti. V hotelu Austria Trend nas niso le zelo lepo stregli skozi celoten dan, ampak vsako storitev pospremili z nasmehom in profesionalnostjo. Čakalo nas je tudi vrsto presenečenj in nagrad, najbolj pa smo se veselile s hecno makedonsko državljanko v kričečem turkiznem kostimu (čeprav je bil dresscode obarvan v rdeče), ki je v Slovenijo prišla po lepšo prihodnost. Ona ni sedela doma in v svoji nejeveri negodovala, da ni služb, temveč usodo vzela v svoje roke. Udeležuje se vrsto dogodkov in se na njih predstavlja s svojim CV-jem. Bori se, verjame in je v akciji! ;) No, nisem prepričana, ali je na tokratnem dogodku dobila kakšno ponudbo za službo, zagotovo pa se ji je svet obrnil za 180 stopinj, ko je prejela glavno nagrado - izlet na Tenerife! Takšne hvaležnosti in iskrene sreče pa že dolgo ne! In JA, dogodijo se ti čudeži, ko si upaš!

Torej ja. Mogoče sem na dogodek prišla z mislijo, da želim pridobiti čimveč stikov, ki me bodo usmerili in pomagali prodajati mojo knjigo in mi pomagali pri organizacij mojih predavanj in dogodkov, dobila pa sem popolnoma nekaj drugega. Poslovnih vizitk nisem nabrala toliko, kot sem uspela napolniti svojo malho navdušenja in inspiracije za svoje nadaljnje delo. Dobila sem zavedanje, da ne glede na to kolikokrat padem ali bom še padla v življenju, da zopet vstanem in grem naprej naproti tistemu, kar sem si zarisala v glavi. Naj ne počivam na svojih lovorikah, temveč venomer hodim naprej in v življenje počasi vpeljujem lekcije, ki sem jih uspela pridobiti na tej poti. Da je popolnoma vsak cilj osvojljiv, potrebujem pa najti le pravo pot do tja. Na tej poti pa ti pridejo naproti tudi pravi ljudje, ki jim že na daleč veselo mahaš, ko jih prepoznaš. In da je podpora, povezovanje in sodelovanje NUJNO, saj nismo tu na svetu, da smo sami, niti ni potrebno, da smo. In kot so organizatorke spisale v zadnje e-mailu: "zakaj bi vsaka zase premikala kamenčke, če skupaj lahko premikamo gore..."

Pustite kdaj pa kdaj, da se meje porušijo. 

Pustite, da vaše srce napolnijo novi in neznani občutki. 

Upajte si čutiti več, kot pa ste čutili do sedaj. 

Prepustite se novim energijam. 

Verjemite v svoje nove sanje. 

Pustite, da vam strah napolni žile, da vas vznemiri in hkrati pomiri. 

Naj vas kdaj potolče, a naslednjič povzdigne nad meje, ki jih sploh še niste uspeli zarisati. 

Rušite svoj strah z ljubeznijo. 

,

"Perfect love casts away the fear" mi je dejal moj portoriški prijatelj. 

. . .iz Esence življenja na Poti

Hvala VSEM in se vidimo drugo leto! 

Slike z dogodka

Začetki so jebeni!

Vse moje besede, misli, optimizem in vera iz knjige Esenca življenja na poti, se mi trenutno zdijo kar nekako zlagani. Ves pogum, ki sem ga v teh letih samostojnega popotništva nabirala, ves strah, ki sem ga poskušala izkoreniniti iz najtemnejših kotičkov in vsa strast, ki sem jo gojila do potovanj in odkrivanja novega, vse se počasi razblinja in popolnoma neopazno izgineva. Zopet sem na novi poti, tokrat poslovni, in ne morem verjeti, kako hitro na neznani poti pozabiš znanja in izgubiš vrline, ki si jih do tedaj pridobil v življenju.

Strah se nadgrajuje, o pogumu in strasti pa ne duha in sluha. Začetki so jebeni! To sem preizkusila že mnogokrat v življenju, vsakokrat je bilo težko, pa najsi je bila to nova neodkrita pot po svetu ali pa iskanje nove službe v tujini. Nič ni bilo lahko, a priznati moram, da je bilo na koncu vredno in morebiti je ravno to bistvo življenja-zadoščenje na koncu krvave poti. Samostojna podjetnica. In to v Sloveniji. Nikakršnih zagotovljenih prihodkov, o bolniški niti pisniti ne smem, meseci pa se obračajo naokoli hitreje, kot do sedaj, medtem ko se prispevki višajo iz meseca v mesec. Da bi spravila svoje podjetje vsaj na obrob poslovnega sveta, je kot nekakšna iluzija, ki zaenkrat ostaja visoko na puhastih oblakih. Nisem pričakovala, da bo tako težko, čeprav imam na splošno rada izzive v življenju. Mogoče pa se le staram in mi takšna finančna avantura ne diši tako slastno, kot mi je dišala vsakokrat doslej? Ali pa se moram ponovno dvigniti za stopnjo višje in svojo kožo narediti še malce tršo. Že res, da tako hudo spet ni, poti se odpirajo in tudi priložnosti kukajo iz vseh vogalov, vendar je pot do finančne svobode in enakomernega denarnega toka še trnova in precej spolzka.. Pozabimo na dejstvo, da imamo v Sloveniji sila hecne zakone, o tem piše že vsak in se tako kot jaz, pritožuje na vse pretege. Eden me je zadnje dni še posebno zmotil, in sicer, da ne smem prvih 6 mesecev prodajati knjig s popustom. Jao, jao. Okej, recimo, da ta zakon na vse pretege poskušam razumeti. Ampak zakon o elektronski izdaji računov, ki mi poleg nabave dragega programa za elektronske račune omogoča tudi pisanje računov na roke, me je najprej spravil v smeh, nato pa žalostno popeljal v domišljijsko življenje v predpotopni dobi. Kakorkoli, sama sem se za odločila za samostojno pot, odgovornost in jamranje prevzamem nase! 

Da se knjige danes ne prodajajo več, predavanja pa so le bore malo plačana, mi velijo iz vseh koncev, ni jih težko preslišati. Sama temu ne želim dati bistvenega pomena, saj vem, da je danes dobiček odvisen pretežno od vrhunskega marketinga in po mojem mnenju tudi kvalitetne storitve oz. produkta. Kvaliteto imam, marketing mi šepa. Kako svojo knjigo ponudit širši publiki, da ne bo razvrednotila tvojega truda, dela, čustev in prizadevanj? Ne gre. Mogoče me ravno to drži nazaj, ker mi moje delo in storitve toliko pomenijo. Kritike in polena pod nogami so del današnjega vsakdana, poslovnega in osebnega, še posebno tu doma. Po eni strani te sprva vsaka negativnost silovito vrže na tla, a se nato vsakokrat pokončno pobereš kot inkovski mogočni borec in nato po padcu nekaj časa kolebaš med pretirano skromnostjo in pa nenadzorovanim egom. Ego je tudi ena velika jeba. Super je, če znaš sodelovati z njim in se z njim spoprijateljiti. Ko pa ego nadomešča tvoj strah in negotovost, pa je huda reč, saj ob tem nehote prizadeneš še obilico ljudi, ki so ti najbližje. Živeti izven svoje cone komforta nikoli ni najbolj lepa in sanjska pravljica. Takrat pravzaprav priplavajo na površje vsa čustva, za katera sploh nisi vedel, da prebivajo v tebi, saj se s temi čustvi še nikoli zares nisi uspel spopasti, ker si prvič v dani situaciji. Ampak tudi to je šola življenja, v kateri se silno rada učim in odprtih ušes sedim v prvi vrsti. Za dolgoročne projekte, ki ji srčno želim izpeljati, je ta šola ne samo nujna, temveč hudo, hudo potrebna. Gre počasi, ampak vsaj gre. 

Zakaj sem si kot prioriteto trenutno izbrala kariero in delo, kljub temu, da nepravično ob tem zanemarjam druga področja v svojem življenju? Zaradi finančne varnosti in stabilnosti. Ker se želim tako zelo, zelo izuriti in podučiti o financah, iskanju dela ter posla, da nikdar v življenju ne bom več beračila ali se krvavo borila za vsak zaslužen evro. Da se bom znala znajti v vsaki situaciji, na katero me bo pripeljalo življenje. In ko bom nekega dne v svojem brlogu imela mladiče, da jim bom lahko nudila popolnoma vse, kar potrebujejo in si zaslužijo - to je vrhunska izobrazba in kvalitetna prehrana. Zato, da se bom lahko v življenju posvetila lepim stvarem in tistim rečem, ki so resnično pomembne v življenju, brez omejevanj in strahov, kako bom preživela dani mesec. Denar je pomemben, pa ne zaradi denarja samega, temveč zaradi svobode in izkoreninjanje strahu. Svoboda pa je tisto po čemer hlepimo vsi, vsaj jaz. Lahko pa, da se motim...

Mayita

Tečaj tajske masaže v Chiang Maiu

Spomini me vlečejo nazaj v Ching Mai na prelepo Tajsko, kjer sem se med drugim posvetila tudi učenju tehnik tajske masaže in preživela ne samo poučen, temveč tudi izjemno sproščujoč in zabaven teden v ITM (International thai massage) studiu, ki se nahaja na obrobju mesta.

Naš dan se je pričel malo pred 9.uro, ko smo prispeli v studio in si po protokolu umili stopala, nato pa točno ob devetih, skupaj izrekli mantro, ki je bila kot nekakšna zahvala dr. Shivagi (o njem kasneje). To ni molitev in je popolnoma "nereligijska" ter le kot nekakšen poklon in blagoslov. Po izreku mantre smo 45 minut izvajali različne tipe joge in chi gonga, kar mi bil je pravzaprav najboljši del tečaja. Po vajah (včasih je bil to tajski, indijski ali kitajski tip joge) smo začeli z urami lekcij in predavanj o človeškem telesu in različnih tipih prijemov in tehnik masaže, nato pa je sledila demonstracija same masaže, ki so jo prikazali naši učitelji, medtem, ko smo mi pozorno opazovali vsak njihov gib in si pridno zapisovali. Ob  poldnevu smo z vajami in predavanji končali ter se odpravili na hudo zasluženo kosilo. Ko smo popoldne tečaj nadaljevali, si je vsak izbral svojega partnerja in prej prikazano lekcijo prakticiral na njem in obratno. Okoli 3.ure se tečaj končal, a jaz sem venomer ostala vsaj do 5.ure, ko smo imeli na razpolago celotno dvorano in učitelje, ki so nam pomagali pri izvedbi masaže. Največ težav mi je povzročalo delo z lastno težo mojega telesa. Vedno sem namreč moč za masiranje jemala iz mišic, kar pa je seveda narobe, saj je bistvo masaže uporabiti težo lastnega telesa. Prav tako si je bilo precej težko zapomniti vrstni red vseh položajev, kateremu si za boljši efekt in pravilen potek energije po telesu, moral nujno slediti. Do konca tečaja smo se morali naučili več kot 60 različnih položajev!

Tajska masaža ni masaža v klasičnem pomenu besede. Slabšalno jo imenujejo kar joga za lene. Bistvo tajske masaže je v raztezanju mišic, akupresuri (ki jo delamo s prsti, komolci in koleni) in konec koncev tudi samemu zdravljenju in lajšanju zdravstvenih težav pri stranki. Nekateri položaji so bili kar precej nerodni in izredno smešni, ki so v celotnem prostoru ob demonstraciji poželi kar nekaj glasnega krohotanja, saj so nekateri položaji izgledali, kot da bi bili vzeti iz kakšnega priročnika za slajšo spolnost.

Shivaga Komarapaj naj bi bil oče tajske masaže poleg tega pa je tudi zdravnik samega Buddha. Celotna mantra na začetku našega tečajnega dne, je bila posvečena njemu v čast, zadnje besede mantre na a, na wa, roka, payati, vinas santi pomenijo: "we pray for the one whom we touch, that he will be happy and that any illness will be released from him."

Po celotnem tednu, ki je bil sila naporen in intenziven, nas je konec tedna čakal 2-urni izpit, kjer smo mogli pokazati vse svoje znanje in se izkazati v veščem masiranju. Mentorji so pozorno opazovali vsak naš gib ter ocenjevali našo tehniko, pritisk, prijeme in povezanost s stranko, ki smo jo masirali. Na koncu so nam sporočili rezultate izpita ter slavnostno podelili diplome za prvo stopnjo nuad bo-rarn tajske masaže. Sicer diploma s tem še ni bila popolnoma kredibilna, saj moraš za pravilno in celostno masiranje telesa opraviti kar 11. stopenj tajske masaže, kar traja celotnih 11 tednov. Po 11-tedenskem tečaju ste tako opravičeni do odprtja svojega lastnega salona tajskih masaž in pravilnega, celostnega ter kvalitetnega masiranja. Jaz se za 11-tedenski tečaj sicer nisem odločila, saj sem prijavila zgolj zato, da se naučim nekaj novega in koristnega. Znanje iz tečaja tajske masaže pa še danes pridno uporabljam, saj smo se naučili tudi vrsto uporabnih znanj o energetskih pretokih nadijih (podobno kot v TKM meridiani) in akupresurnih točkah na telesu. Danes vse skupaj združujem s skrbjo za svoje telo in duha, skupaj z znanjem o zdravilnih zeliščih, joge, meditacije, pravilnega dihanja in uravnotežene prehrane. 

Sawadee!!

Mayita