Začetki so jebeni!

Vse moje besede, misli, optimizem in vera iz knjige Esenca življenja na poti, se mi trenutno zdijo kar nekako zlagani. Ves pogum, ki sem ga v teh letih samostojnega popotništva nabirala, ves strah, ki sem ga poskušala izkoreniniti iz najtemnejših kotičkov in vsa strast, ki sem jo gojila do potovanj in odkrivanja novega, vse se počasi razblinja in popolnoma neopazno izgineva. Zopet sem na novi poti, tokrat poslovni, in ne morem verjeti, kako hitro na neznani poti pozabiš znanja in izgubiš vrline, ki si jih do tedaj pridobil v življenju.

Strah se nadgrajuje, o pogumu in strasti pa ne duha in sluha. Začetki so jebeni! To sem preizkusila že mnogokrat v življenju, vsakokrat je bilo težko, pa najsi je bila to nova neodkrita pot po svetu ali pa iskanje nove službe v tujini. Nič ni bilo lahko, a priznati moram, da je bilo na koncu vredno in morebiti je ravno to bistvo življenja-zadoščenje na koncu krvave poti. Samostojna podjetnica. In to v Sloveniji. Nikakršnih zagotovljenih prihodkov, o bolniški niti pisniti ne smem, meseci pa se obračajo naokoli hitreje, kot do sedaj, medtem ko se prispevki višajo iz meseca v mesec. Da bi spravila svoje podjetje vsaj na obrob poslovnega sveta, je kot nekakšna iluzija, ki zaenkrat ostaja visoko na puhastih oblakih. Nisem pričakovala, da bo tako težko, čeprav imam na splošno rada izzive v življenju. Mogoče pa se le staram in mi takšna finančna avantura ne diši tako slastno, kot mi je dišala vsakokrat doslej? Ali pa se moram ponovno dvigniti za stopnjo višje in svojo kožo narediti še malce tršo. Že res, da tako hudo spet ni, poti se odpirajo in tudi priložnosti kukajo iz vseh vogalov, vendar je pot do finančne svobode in enakomernega denarnega toka še trnova in precej spolzka.. Pozabimo na dejstvo, da imamo v Sloveniji sila hecne zakone, o tem piše že vsak in se tako kot jaz, pritožuje na vse pretege. Eden me je zadnje dni še posebno zmotil, in sicer, da ne smem prvih 6 mesecev prodajati knjig s popustom. Jao, jao. Okej, recimo, da ta zakon na vse pretege poskušam razumeti. Ampak zakon o elektronski izdaji računov, ki mi poleg nabave dragega programa za elektronske račune omogoča tudi pisanje računov na roke, me je najprej spravil v smeh, nato pa žalostno popeljal v domišljijsko življenje v predpotopni dobi. Kakorkoli, sama sem se za odločila za samostojno pot, odgovornost in jamranje prevzamem nase! 

Da se knjige danes ne prodajajo več, predavanja pa so le bore malo plačana, mi velijo iz vseh koncev, ni jih težko preslišati. Sama temu ne želim dati bistvenega pomena, saj vem, da je danes dobiček odvisen pretežno od vrhunskega marketinga in po mojem mnenju tudi kvalitetne storitve oz. produkta. Kvaliteto imam, marketing mi šepa. Kako svojo knjigo ponudit širši publiki, da ne bo razvrednotila tvojega truda, dela, čustev in prizadevanj? Ne gre. Mogoče me ravno to drži nazaj, ker mi moje delo in storitve toliko pomenijo. Kritike in polena pod nogami so del današnjega vsakdana, poslovnega in osebnega, še posebno tu doma. Po eni strani te sprva vsaka negativnost silovito vrže na tla, a se nato vsakokrat pokončno pobereš kot inkovski mogočni borec in nato po padcu nekaj časa kolebaš med pretirano skromnostjo in pa nenadzorovanim egom. Ego je tudi ena velika jeba. Super je, če znaš sodelovati z njim in se z njim spoprijateljiti. Ko pa ego nadomešča tvoj strah in negotovost, pa je huda reč, saj ob tem nehote prizadeneš še obilico ljudi, ki so ti najbližje. Živeti izven svoje cone komforta nikoli ni najbolj lepa in sanjska pravljica. Takrat pravzaprav priplavajo na površje vsa čustva, za katera sploh nisi vedel, da prebivajo v tebi, saj se s temi čustvi še nikoli zares nisi uspel spopasti, ker si prvič v dani situaciji. Ampak tudi to je šola življenja, v kateri se silno rada učim in odprtih ušes sedim v prvi vrsti. Za dolgoročne projekte, ki ji srčno želim izpeljati, je ta šola ne samo nujna, temveč hudo, hudo potrebna. Gre počasi, ampak vsaj gre. 

Zakaj sem si kot prioriteto trenutno izbrala kariero in delo, kljub temu, da nepravično ob tem zanemarjam druga področja v svojem življenju? Zaradi finančne varnosti in stabilnosti. Ker se želim tako zelo, zelo izuriti in podučiti o financah, iskanju dela ter posla, da nikdar v življenju ne bom več beračila ali se krvavo borila za vsak zaslužen evro. Da se bom znala znajti v vsaki situaciji, na katero me bo pripeljalo življenje. In ko bom nekega dne v svojem brlogu imela mladiče, da jim bom lahko nudila popolnoma vse, kar potrebujejo in si zaslužijo - to je vrhunska izobrazba in kvalitetna prehrana. Zato, da se bom lahko v življenju posvetila lepim stvarem in tistim rečem, ki so resnično pomembne v življenju, brez omejevanj in strahov, kako bom preživela dani mesec. Denar je pomemben, pa ne zaradi denarja samega, temveč zaradi svobode in izkoreninjanje strahu. Svoboda pa je tisto po čemer hlepimo vsi, vsaj jaz. Lahko pa, da se motim...

Mayita